Zgodbe

Za to so potrebna jajca!

Sedel sem na ležalniku, na terasi mobilne hiške, sredi kampa na hrvaškem otoku in gledal v dve kmalu najstnici, ki sta stali pred mano in nervozno postopali na mestu.
“Vprašaj ga,” je ena dregnila drugo.
“Ti ga vprašaj, saj je tvoja ideja,” se je branila druga in prvo potisnila naprej, bliže meni.
Dvignil sem roko.
“Kaj je? Kaj bi radi?”
“Saj veva, da boš rekel ne,” je zapiskala ena od njiju. Obe sta gledali dol.
“Ne bom rekel? Jaz bom rekel ne? Zakaj bi rekel ne? A sem takšna groza od fotra, da bom rekel ne?”
“No, mislili sva, da…”
“Spet sta mislili! Kaj sem vama rekel o negativnem razmišljanju vnaprej?”
“Da si ne smeva sami postavljati ovir?”
Ponosno sem prikimal. Nekaj sem ju pa le naučil.
“Dajta, povejta, kaj bi radi.”
“Veš,” sta pričeli, “tam je avto, je ful dni na soncu in se skoraj spečeš, ko se ga dotakneš, pa sva mislili, ker sva videli na TikToku, da lahko na avtu spečeš jajce in če bi, ampak tako ne bi pustil…”
“A spet?! Kaj sem vama rekel o negativnem razmišljanju vnaprej?”
“Da si ne smeva sami postavljati ovir.”
“In vidve bi radi poskusili, če lahko na mojem avtu spečeta jajce?”
Čebeli sta zavzeto prikimali in nestrpno čakali na moj odgovor. Nasmehnil sem se jima.
“Valda, da lahko, kaj me sprašujeta! Ampak samo eno jajce, ne smemo slabo ravnati s hrano!”
Mali dve sta se objeli od navdušenja, stekli v kuhinjo po jajce in nazaj ven proti avtu.
“Hej!” sem zaklical proti njima, “pridita nazaj, ne bo šlo tako!”
Stopil sem v mobilno hiško, odtrgal naslovnico ene revije in jima dal papir v roke.
“Nastavita ga na havbi tako v polkrog in jajce razbijta v tem polkrogu, da vama ne steče po avtu dol, ker je havba nagnjena.”
Hitro sta prikimali in oddrveli na parkirišče.
Poln sebe sem sedel nazaj na ležalnik in si v živo predstavljal, kako mi mali divjakinji za naslednji rojstni dan podarita majico z napisom “Foter z jajci” ali “Foter, ki nikoli ne reče NE!”
Ni minila minuta, ko sta čebeli poklapani prilezli nazaj in ponovno stali pred mano.
“Kaj je pa zdaj?”
“Jajce nama je pobegnilo in se zlilo na tla. Poskus je propadel. Hvala vseeno za dovoljenje.”
Srce mi je krvavelo, ko sem gledal dve bodoči znanstvenici, kako se jima niso uresničile sanje.
“Počakajta,” sem zaklical, skočil iz ležalnika v mobilno hiško in iz nje prišel z jajcem v roki.
“Gremo, grem z vama, bomo ponovili poskus.”
Punci sta bili nadnavdušeni. Le kateri foter bi to naredil za svoje otroke?
Obkolili smo havbo našega avto, nanjo v polkrogu položili papir in tja strli jajce. Po dveh minutah opazovanja in čakanja smo družno ugotovili, da se jajce na havbi ne speče. Dvignil sem papir, da je jajce steklo navzdol po havbi in čez blatnik na tla. Vsi trije objeti smo se počasi odpravili nazaj v hiško in med hojo debatirali o temperaturi, potrebni, da se jajce speče.

Tri dni kasneje, ko smo pozabili na epizodo z jajcem, smo se z avtom odpravili v mesto. Na havbi sem opazil bel madež, ampak se nisem dal motiti. Prvi dež ga bo spral. Pa v vsakem primeru ga moram peljati v avtopralnico. Če ne prej, pa takrat, ko se vrnemo domov.
Vrnili smo se domov.
Avto sem peljal v avtopralnico.
Iz avtopralnice sem odpeljal bleščeč avto… z belim madežem na havbi.
Včeraj sem poskusil madež oprati z vsem, kar mi je prišlo pod roke.
Danes zjutraj sem madež napadel z brusnim papirjem.
Pred nekaj urami sem poslal povpraševanje za poliranje. Dodal sem zgodbo in fotografijo. Odgovor, ki sem ga dobil, je bil vse prej kot pozitiven.
“Malo sem skeptičen kako bo z havbo. Upam, da je ostalo kaj laka na vozilu. Bom se pa potrudil, da dosežem najbolši rezultat.”
Nekje od zadaj za knjižno polico sem potegnil črno beležko. Prazno črno beležko. Odprl sem prvo stran. Na njo sem napisal naslov “Investicije v bodoči znanstvenici” in pod naslov točko 1:
Poskus jajca na havbi. Jajce se ni speklo.
* Poliranje 400€,
* Dve jajci, velikost L, prosta reja, 60 centov.


Photo by Jesse Collins on Unsplash