Zgodbe

Uči se, poslušaj, bodi priden

“Uči se, poslušaj v šoli, bodi priden!”
To so bile besede mojih staršev, ko sem 43 let nazaj prvič stopil v osnovno šolo. Isti nasvet sem slišal osem let kasneje, ko sem prvič stopil v srednjo šolo. Naj se učim. Naj grem v tisto srednjo šolo, ki bo najboljša za dobiti službo. Naj bom priden. Naj v šoli poslušam.
Ne vem, kje točno je šlo narobe in zakaj je tolikokrat šlo narobe, če so mi pa starši vsak dan glasno in jasno govorili, kaj naj naredim. Naj se učim, poslušam, naj bom priden. Prav tako ne vem, kdaj in zakaj je veter obrnil smer in zakaj sem pristal tukaj, kjer sem zdaj, če se pa večino svojega šolanja nisem niti učil, niti poslušal, niti bil priden.
V drugem razredu sem ponaredil očetov podpis v beležki. Dolgo mi ni bilo jasno, kako to, da so takoj ugotovili, kaj sem storil. Leta kasneje sem našel to beležko s ponarejenim podpisom. Moj bog, s kakšno tresočo otroško pisavo sem se podpisal!
V tretjem razredu so me ujeli pri kraji piščalke v trgovini. Pa niso me ujeli v trgovini. Kje pa. Ko sem prispel domov, je foter vedel vse, stegnil roko in ukazal, naj mu izročim piščalko. Še danes mi ni jasno, kako je izvedel. Ko sem ga nazadnje vprašal o tem, mi je rekel, da se ne spomni več. Pameten odgovor.
V sedmem sem se stepel sredi avle, razbil veliko šipo v avli, bil prevečkrat tepen in oklofutan, prvo sem si prislužil od sošolcev, drugo od sošolk.
Zadnje razrede osnovne šole sem končal z dobrim uspehom in več kot 400 upravičenimi urami odsotnosti letno. Lutkarski krožek mi je prišel prav, da nisem sedel v učilnici in se trudil poslušati.
Pri trinajstih so me čez poletje za en mesec poslali v delovno brigado kopat jarke. Da se umirim. Oziroma, če sem fotra dobro razumel med vrsticami, da si oba z mamo malo odpočijeta.
V srednjo elektro šolo sem se vpisal zaradi sošolcev, ki so šli tja. Da ne bom osamljen. V prvem letniku sem se vpisal v planinski krožek in hodil v hribe s profesorjem, le zato, da bi pridobil prednost, če bi bil na koncu letnika med oceno. Bil sem med dve in tri. Prislužil sem si trojko in obenem v tistem letu odkljukal sedem prehojenih dvatisočakov.
Drugi letnik sem ponavljal s štirimi popravnimi izpiti. Nemščina me je zakoličila najprej. Veliko let kasneje mi je mama povedala, da je njen sodelavec malo preveč spil in par dni pred popravnim rokom klical na šolo, da sem se hudo ponesrečil in če mi lahko pogledajo skozi prste. Ni čudno, da je učiteljica popizdila, ko me je videla. In da nisem naredil. To poletje so mi odvzeli kadrovsko štipendijo in zahtevali, da jo vrnem v celoti. Nisem je vrnil. Nisem imel od kod.
Drugi letnik drugič sem zaključil mesec dni pred koncem šole, ker sem pač tako načrtoval počitnice. Manjkala mi je ena štirka do prav dobrega uspeha. Učiteljem ni bilo nič jasno.
Pri devetnajstih sem šel v Makedonijo v vojsko. V enem letu sem vsaj petdesetkrat ilegalno skočil čez ograjo in pobegnil v mesto. Danes vem, da sem tvegal veliko. Preveč. Ostalih petdesetkrat sem šel skozi glavni vhod, s svojo vojaško izkaznico, ki sem jo sunil poročniku iz predala. Enkrat me je starejši vodnik videl na rokometni tekmi. Pomahal mi je. Pomahal sem mu nazaj. Nič ni rekel.
V četrtem letniku faksa, nekaj izpitov pred koncem, sem ugotovil, da študij robotike ni zame.
Poskusil sem s še štirimi faksi, vse skupaj naredil 70 izpitov in se na treh od štirih faksov skregal s profesorji. Trudil sem se do svojega 37. leta, ko sem vse skupaj poslal v p.m. Priznal sem si, da nisem za šolo. In takrat sem že imel svojo firmo, svoje zaposlene, svoje stanovanje, tudi svoje kredite, otroka.
Danes sem po izobrazbi elektrotehnik. Nese mi do žarnice in varovalke. Za vse ostalo najamem ljudi, ki jih je v šoli to zanimalo in so se v življenju odločili na tem področju vedeti več.
Imam družino, otroci so zdravi in nasmejani. Jutri gredo v šolo. Za vsak primer sem jim že nekaj let nazaj povedal svoje zgodbe iz šole in jim pokazal svoje spričevalo. Želel sem jim pokazati, da šola ni najpomembnejša stvar v življenju. Želel sem jim povedati, da sem v šoli vseeno zelo užival. In želel sem sebi postaviti mejo, kje lahko začnem težit otrokom.
P.S. Ob tej priložnosti bi se rad opravičil učiteljici, da smo na parkingu postavili počez njenega pejeka.