Zgodbe

Tako si z ženo deliva avto

Kdaj pride trenutek, ko nisem prepričan, da vem, kaj se z mojo ženo pogovarjava. Oziroma, naj bom bolj natančen. Nisem prepričan, da vem, kaj žena želi od mene. Včeraj zvečer je bil en tak pogovor, ki bi se lahko zlahka končal s tiho mašo.
“Kamenko?”
Žena je bila naslonjena na steno kopalnice in me opazovala, kako se tuširam. Odložil sem šampon, zaprl vodo in se moker in nag obrnil k njej.
“Kdaj prideš v ponedeljek iz Ljubljane?” me je vprašala s pogledom, ki je zataval nekam dol pod moj pas. Vedel sem, zakaj sprašuje. Doma imamo samo en avto in vsake toliko se morava prilagoditi, da prideva s svojimi načrti skozi dan. Potolažil sem jo.
“Srce moje, ko boš potrebovala avto, bom prišel domov.”
Narahlo je pokimala z glavo in še kar strmela nekam dol.
“Kdaj pa potrebuješ avto?” sem jo vprašal.
Pogledala me je v oči in rekla:
“Ne vem, kdaj potrebujem avto, me pa zanima, kdaj boš lahko prišel.”
“Ženka,” sem zavzdihnil, “prišel bom, ko boš potrebovala avto.”
“Ampak jaz še ne vem, kdaj bom potrebovala avto, bilo bi pa super, če bi lahko prišel domov do pol petih.”
“Zmenjeno, ob pol petih bom doma,” sem želel zaključiti pogovor in nadaljevati s tuširanjem. A moja ljubezen ni bila zadovoljna z odgovorom.
“Kaj pa, če bom prej potrebovala avto?”
Nehote sem zavrtel z očmi.
“Bom pa prej prišel,” sem nekako uspel izustiti brez preveč vpletenih čustev, ki so se nabirala v obliki jeze, “torej pridem, ko boš rekla, kdaj naj pridem.”
Očitno še zmerom ni bilo dovolj dobro, kar sem dal od sebe.
“Ampak jaz ne bom vedela do popoldneva, kdaj rabim avto.”
Še kar nag in zdaj že malo manj moker sem stopil k njej.
“Kaj bi torej rada od mene, da naredim?” Stal sem tik pred njo in jo gledal navzdol. Najprej me je s prsti pobožala po trebuhu, nato me je pogledala kot plaha srnica in rekla nežno, skoraj pretiho:
“Rada bi vedela, če boš prišel, ko bom rabila avto.”
“Bom prišel,” sem ji šepetaje odvrnil in jo pobožal po obrazu.
“Kdaj pa?” Pogledala me je, kot bi njeno življenje bilo odvisno od tega, kaj bom rekel. Nisem imel več moči. Stisnil sem ustnice in mirno, a ukazajoče siknil:
“Najkasneje ob pol petih, draga.”
“Ok, hvala,” je rekla, mi dala poljub, se obrnila in odšla iz kopalnice.
Eno uro kasneje sem za ponedeljek odpovedal vse sestanke in se odločil, da ostanem doma. Ziher je ziher.