Zgodbe

Spoštovanje do največjih

Že ob prihodu v parter slovitega londonskega gledališča Harold Pinter sem videl, da na mojem sedežu nekdo sedi. Za trenutek sem zastal in sam sebe opomnil, da balkanski način reševanja takšne situacije ne pride v poštev. Potreben bo britanski diplomatski pristop. Nasmešek na obraz, upočasnjena hoja, upočasnjeni gibi, globok glas in spoštovanje do vseh, ki so se na ta deževni dan prišli pokloniti sir Ianu McKellenu, ki je, mimo grede, rojen na dan mladosti in star kot zemlja. Se opravičujem, star je toliko kot moja mama, torej ima 80 let.
Še enkrat sem pogledal na vstopnico, na kateri je pisalo M10. Jap, na moje sedežu, točno sredi vrste M, je sedel gospod, ki je na svet privekal približno takrat kot prva računalniška miška. Tudi zgledal je podobno. Buckasto in z majhnim trebuščkom. Postavil sem se na rob svoje vrste in se nasmehnil paru, ki je sedel na sedežih M1 in M2. Gospod se je nasmehnil nazaj in vstal. Gospa je zagodrnjala in prosila, če jo lahko spustim ven. Zelo grobo za gledališke razmere, bi si upal trditi. Sigurno je bila turistka, navkljub izrazitemu angleškemu naglasu. Le zakaj v takšna prestižna gledališča sploh spuščajo turiste? Nekako sem se uspel prebiti do sedeža M9, na katerem je sedela čudovita starejša gospa. Zraven nje, na moje sedežu, je sedel britanski mišek. Naši pogledi so se srečali.
“Good day,” sem zažvrolel v najboljši angleščini, kar sem jo premogel, “imava situacijo, h kateri morava pristopiti odraslo in občutljivo ter jo rešiti v obojestransko korist.” Tega zadnjega nisem rekel, ker se mi je jezik zataknil, sem pa zato uspel iz sebe spraviti:
“M10?”
Gospod je zapadel v rahlo paniko, pobrskal po vstopnici, malce zabrundal v brado, vstal in se prestavil na M11. Gospa, ki je ob njem sedela na M9, je prav tako vstala, da bi me spustila med njo in gospoda.
“Ne, ne,” sem prijazno odkimal, “lahko sedete na moj sedež, da bosta skupaj.”
Gospa je pogledala gospoda in nato pogledala mene.
“Ne poznam ga,” je pokazala nanj, “zakaj bi morala sedeti ob njem?”
Ugriznil sem se v spodnjo ustnico. Bil sem na tem, da bi prasnil v smeh, a ne bi bilo lepo. Predvsem ne bi bilo britansko. Česar nisem storil jaz, je storila gospa. Zasmejala se je na vse glas, pokazala na moj prosti sedež in rekla:
“Dobrodošli, prosim, sedite.”
Njen naglas je bil čudovit, kar ponesel me je v kraje, ki so počivali v mojem srcu, pa nisem in nisem mogel točno določiti, kam bi jo dal. Stopil sem mimo gospe in sedel na svoj sedež.
“Jaz sem Kamenko,” sem ji ponudil roko.
“Elspeth,” se je gospa nasmehnila, črkovala svoje ime in pokazala na oder, “stara toliko kot Ian.”
“Ohoho, gospa, zgledate čudovito.”
“Hvala, mladenič, hvala.”
“Od kod pa ste, gospa?”
“Glasgow, Škotska.”
Nasmeh se mi je razlegel čez cel obraz in spomini so privreli na dan. Seveda, Glasgow. Mesto najprijaznejših ljudi. Kogarkoli sem na ulici ustavil in ga kaj vprašal za pot, vsi so mi na polno razlagali in kazali, kam naj grem. Niti besede nisem razumel, ampak štelo je to, da so mi želeli pomagati.
“Sem prišla v London samo zaradi Iana McKellena.”
Preden sem ji uspel povedati, da sem tudi jaz iz Slovenije priletel samo zaradi njega, nas je zajela popolna tema.
Predstava se je pričela. Ian McKellen nas je, v prenesenem pomenu, prijel za roko in peljal skozi svoje gledališko življenje in skozi dela Shakespearja, ki jih je igral ter le-to začinil z zgodbami iz zaodrja. Iz vseh v dvorani je izvabljal smeh in solze. Vsi smo bili v ognju. Vsi, razen ene osebe. Gospe iz Škotske, ki je sicer nisem upal pogledati, sem pa lahko s kančkom očesa spremljal njeno gibanje in ploskanje. Gospa Elspeth je bila s svojimi čustvi zelo zadržana. Tako dvorjanska, prepolna spoštovanja do gospoda na odru. Večji del predstave je sedela popolnoma na miru, le takrat, ko se je cela dvorana huronsko zasmejala in zaploskala, je enkrat, mogoče dvakrat zelo rahlo zaploskala in se ponovno umirila. Nisem si mislil, da bom kdaj spoznal koga, ki bi bil tako paraliziran od genialnosti prikazanega na odru. A nisem se imel časa ukvarjati z njo. Na odru je Ian McKellen ravnokar padel v vlogo Sir Thomasa Morea in njegov monolog množicam. Požirali smo ga s celim telesom. Ko je Ian za trenutek utihnil, smo vsi v dvorani zadržali dih. Vsi, razen ene osebe. Gospa iz Škotske, gospa, ki je sedela ob meni, je nežno, enakomerno in zelo tiho smrčala. Obrnil sem se proti njej. Sedela ja zravnano, dvorjansko, z zaprtimi očmi in spala.
Trenutek kasneje je dvorana izbruhnila od navdušenja, stoječe ovacije, gospa se je zbudila in se obrnila k meni.
“Noro, kakšno energijo zna Ian ustvariti v tem prostoru, to lahko samo on.”
Nasmehnil sem se ji. Balkanec v meni me je rotil, naj ji povem, da je zelo elegantna smrčačica, a Britanec v meni se ji je le rahlo priklonil in rekel:
“Draga Elspeth, čudoviti ste. Če bi bil pisatelj, bi o vas napisal zgodbo.”

To je Ian McKellen
To je gledališče Harold Pinter Theatre
To je predstava Ian McKellen on Stage
To je moja knjiga

Podobne zgodbe