Zgodbe

Šajzen in Žnjeve

Desetletna hči me je potegnila na stran, daleč od radovednih ušes in zvedavih oči.
“Lahko govoriva resne stvari?”
Pogledal sem jo začudeno, kot jo pogledam vsakič, ko njene besede zvenijo odraslo. Punca, ki sem ji še nedavno menjal plenice in mi je kilometre in kilometre sedela na ramenih, ne da bi čutil njeno težo, je želela z mano govoriti resne stvari. Pobožal sem jo po laseh. Seveda lahko, princesa moja, ljubezen mojega življenja. Sedla sva na travo, v senco, pred našo pravljično hiško ob gozdu na robu Rakitne.
“Govorila sem s tistim fantom.”
“Katerim fantom?”
Pogledala me je postrani.
“TISTIM fantom, daaaah!?”
“A, ok, razumem. In?” (nič nisem razumel)
“Rekla sem mu, da bi mu rada nekaj povedala.”
“Nekaj resnega?”
“Ne samo resnega. Nekaj ljubezenskega.”
Prikimal sem. Seveda, kaj druga.
“Pa mi je rekel, da mu je prav, da mu lahko povem.”
“In kaj si mu rekla?”
“Rekla sem mu Žnjeve.”
Nisem bil prepričan, da sem dobro slišal.
“Kaj si mu rekla?”
“Žnjeve, foter. Žnjeve!”
“Žnjeve?”
“Jaaa, to je francoska beseda, halo?”
Vedno bolj sem se moral truditi, da sem zadržal resen obraz.
“Francoska, praviš,” sem kimal z glavo in se delal, da razmišljam.
“Ja, Kesar, francoska.”
“Oprosti očetu, princeska, ampak nikoli se nisem učil francosko, mi poveš, kaj to pomeni?”
Čebela je skoraj neopazno zavila z očmi.
“Pomeni Ljubim te!”
Ugriznil sem se v ustnico in dolgo časa zajemal zrak, da ne bi slučajno padel v krohot.
“Aha,” sem končno izdavil, “a misliš mogoče Žtem?”
“Ja, to,” je rekla hčerka, se za daljši trenutek zamislila in nato nadaljevala, “jaz sem mu pa rekla Žnjeve. Ni čudno, da ni razumel.”
“Veš kaj, punca moja, ne skrbi, fantje običajno pozabimo, kaj nam punce poveste, mu boš pač jutri povedala Žtem, pa bo vse v najlepšem redu.”
Hčerka je odkimala.
“Ne bo tako enostavno, stari, ” običajno me kliče stari, ko mi želi pokazati, da ne štekam situacije, “fant si je to besedo zapisal na roko, je rekel, da bo vprašal starše, kaj pomeni.”
Pizdarija, sem si mislil pri sebi, medtem, ko sem tolažil mojo romantično divjakinjo.
“Kaj boš pa zdaj naredila?”
“Ne vem, nekaj si bom izmislila.”

Naslednji dan po šoli je vsa vesela priskakljala do mene.
“In?” Res sem bil radoveden, kako se je izvlekla iz situacije.
“Vse ok,” se je nasmejala in mi skočila v objem.
“Kaj to pomeni Vse ok? Kaj si mu rekla?”
“Ma, glej, najprej mi je rekel, da je doma vprašal starše, ki govorijo francosko in da niso vedeli, kaj Žnjeve pomeni. Pa sem mu rekla, da sem se zmotila, da sem mu povedala besedo v španščini, ki pomeni “Res sneži”, in da sem mu v resnici želela povedati Žtem, to je pa razumel.”
Gledal sem jo kot sedmo čudo.
“Od kdaj pa ti tako dobro govoriš špansko, da veš, kako se reče Res sneži?”
“Saj ne vem, na guglu sem našla, kaj pomeni.”
Občudujoče sem se zagledal vanjo. Ne samo, da si upa fantu reči, da ji je všeč, še znajde se, če ji gre kaj narobe. Občudovanje pa ni trajalo dolgo. Pokazal sem na njena stopala, ki so stala sredi ulice, še zmerom obuta v šolske copate.
“Kje imaš pa čevlje?” sem jo vprašal.
Pogledala je proti nogam, se udarila v čelo in zakričala:
“O, Šajzen!”
“Šajzen?”
“Ja, stari, to pomeni sranje.”
“Šajzen? Resno?”
Odmahnila je z roko in stekla v šolo po čevlje. Gledal sem za njo in se v sebi smehljal. Žnjeve gor, Šajzen dol, meni je bilo vseeno, kaj govori. Dokler ji oči sijejo, lahko zaradi mene izumi nov jezik.

Pripis 1: Prednaročnina za novo knjigo Žena ima vedno prav se zaključuje 14. 6. 2019. Več na www.kamenko.si