Zgodbe

Razmišljam na glas

Pred sabo sem potiskal nakupovalni voziček in bil globoko zatopljen v svoje misli. Prerekal sem se sam s sabo zaradi neumnosti, ki sem jo storil tisti dan. Da bo pa zdaj šlo vse narobe, sem si očital, pa kaj mi je bilo tega treba, ampak saj ni bilo tako hudo, sem se obenem tolažil, pa kako da ni bilo hudo, če sem pa res glupo reagiral, kaj če mi bo cel projekt padel v vodo?
Za trenutek sem se razjezil nad svojimi negativnimi mislimi.
DAJ NE SERJI, Kesar!
Starejša gospa, ki je hodila pred mano, je poskočila, se ustavila in me očitujoče pogledala.
“Oprostite,” sem ji rekel. Upal sem, da je z vozičkom nisem zadel v nogo. Gospa je stresla z glavo in nadaljevala svojo pot.

Na blagajni sem zbasal stvari v dve veliki vreči in se z vsako v eni roki počasi odpravil proti avtu. Neumnost tistega dni mi ni in ni želela izpuhteti iz glave. Razmišljal sem, kaj bi lahko naredil drugače. Kaj, če bi se opravičil? Ampak zakaj bi se jaz opravičil, če so pa oni zajebali? Ker si odrasel, Kesar, ker samo ti lahko požreš svoj ego, njihovega ne moreš.
AMPAK ZAKAJ RAVNO JAZ?
Par srednjih let, ki je ravno šel mimo mene, se je zagledal vame. Sranje, še eni, ki me verjetno poznajo, jaz pa njih ne. Nasmehnil sem se in prijazno prikimal. Nista odkimala. Čuden folk v tej Sloveniji, majke mi.

Pripeljal sem se na Rakitno. Oba najstnika in žena so me čakali za mizo, na kateri so že bile pripravljene tarok karte. Dobra ideja, mi je šinilo. Ob taroku bom pozabil na današnje težave.
Sedel sem za mizo in v roke vzel svoje karte. Nimam ravno najboljših. Pobrskal sem po tarokih. Eden, dva, tam je tretji, pa še ta zadaj. ŠTIRI.
Prikimal sem. Moral bom tvegati. Moral bom blefirati. Moj sin se mi je nasmehnil. Moj sin. Ah.
Izgubil sem za zjokat. Ok. Naslednja igra bo boljša. Dobil sem karte. Preštel sem taroke. Eden, dva, pa tam sta dva, pa tu, pa zadaj. ŠEST.
Ok. Sin se mi je ponovno nasmehnil. Toplo mi je bilo pri srcu. Če se smeji, pomeni, da je srečen. Da je zadovoljen.
“Saj veš, ane,” mi je navrgel, na robu krohota.
“Ne ve,” mu je odgovorila moja najdražja.
“Ziher ne ve,” je dodala najstarejša najstnica.
“Ok, pametne riti, da vas slišim. Kaj vem oziroma česa ne vem?”
Ni pomembno, so mi odvrnili in igrali smo naprej.
Blef mi ponovno ni uspel.
Tretjo igro sem imel srečno roko. Veliko tarokov. SEDEM. Smejalo se mi je. Mojemu sinu prav tako.
“A imaš sedem tarokov?” me je hihitaje vprašal.
Osupnil sem.
“Kako pa veš?”
Vsi trije so se krohotali do solz.
“KAKO VEŠ, MULAC?!”
“Kako ne bi,” mi je odvrnil med smehom, “če pa ves čas šteješ na glas!”

Image by OpenClipart-Vectors from Pixabay