Zgodbe

Prijatelj mi je dal slab nasvet

Boj z naravo je bil vnaprej izgubljen. Trava okrog hiše na robu Rakitne, obdane z gozdovi in divjimi travniki, ni imela niti najmanjših možnosti, da bi se približala angleški sorodnici. Kaj angleški, še slovenska mačeha je bilo zanjo predaleč. Trud, ki smo ga vložili v to, da smo ob lepem vremenu bosi hodili po enakomerni, brez plevela poraščeni travi, je bil vržen v nič dve poletji od setve. To so opazili tudi sorodniki, prijatelji in znanci, ki so se po nekem naključju znašli ob naši hiši in se zagledali v bogatost habitata pod njihovimi stopali.
“A plevela pa nič ne pulite?” je bilo običajno vprašanje in “Ne pulimo, vzdržujemo travnati New York, kjer so dobrodošle vse vrste in rase,” je bil običajni odgovor na njihovo zbadljivo vprašanje.
Za tem odgovorom je seveda stal močnejši razlog od na glas povedanega. Bil sem namreč edini, ki sem se ukvarjal s travo. Edini, ki sem vikend za vikendom klečal na vlažni zemlji in pulil iz nje vse, kar ni sledilo motu Ena hiša, ena trava. In ne le to. Zabit kot žebelj v deski sem okrog hiše posejal za skoraj 1.000 (tisoč) kvadratov trave. In mi je, lepo povedano, dopizdilo.
Enkrat se mi je v družbi, ki se je, tako kot vse pred njo, prav tako spraševala o bogatosti naše trave, zareklo in sem izblebetal pravi razlog za nastalo situacijo.
“Kaj pa ne motiviraš otrok, da pulijo?”
“Otroke? Pa kaj imajo otroci s tem, da foter hoče lepo travo?”
“Nič,” je bil odgovor, “a če so prav motivirani, jih to niti ne bi zanimalo. Poglej,” je nadaljeval, kdorkoli že je bil, “predlagam, da za vsak izpuljen plevel daš otroku 10 centov. Prepričan sem, da bo ugriznil vabo, ti boš pa pač skeširal teh deset evrov. Otrok srečen, foter srečen.”
Tisti trenutek sem zamahnil z roko in pogovor napeljal drugam, a v glavi mi je kljuvala misel, da pa ideja le ni bila tako slaba. Mogoče bi pa poskusil.
Nekaj vikendov kasneje sem pred sebe poklical sina, takrat še osnovnošolca. Vedel sem, da je dober v računanju in da je, s pravo motivacijo, sposoben gore premikati.
“Glej, sin moj,” pokazal sem na en del terase, “za vsak izpuljen plevel ti plačam 10 centov, trgaj, koliko želiš, ni omejitev ne spodaj ne zgoraj.”
Fant se je počasi sprehodil po terasi, gledal pod svoja stopala, kdaj pa kdaj s čevljem popraskal po travi, se enkrat sklonil, izpulil plevel, na rahlo prikimal in stopil k meni.
“Ok,” je bilo vse, kar je dal iz sebe, pa še, “daj košaro.”
Dal sem mu košaro za plevel, legel na ležalnik, v roke prijel knjigo in se zatopil v svoj svet.
Nekaj minut kasneje sem preveril sina, kako mu gre. Počasi in disciplinirano je pulil plevel za plevelom, za trenutek zastal, dvignil pogled, kot bi nekaj računal, prikimal in nadaljeval z delom. Tudi sam sem prikimal in nadaljeval z branjem. Nisem se mogel točno spomniti, kdo mi je predlagal to idejo, a želel sem se mu zahvalil za izjemni predlog. Ah, eni so pač pametnejši od mene in s tem mi ni bila težava živeti, če se je njihova pamet malo prelila tudi name in na mojo teraso.
Dobrih dvajset minut kasneje sem z robom očesa opazil, da se sin giblje vedno hitreje. In še nekaj mi je pritegnilo pozornost. Nisem več videl izbranega puljenja, temveč so v košaro leteli tako plevel kot trava okrog njega. Stopil sem do sina.
“Ne zdaj,” mi je odvrnil, “še malo, še malo,” je zasopihal in vedno hitreje pulil vedno večje šope plevela in trave ter vmes ves čas nekaj računal.
“Ampak ti puliš vse živo!” sem se razjezil nanj.
Fant je izpulil še dva šopa trave in plevela, se zravnal in mi v roke potisnil košaro, polno zelenja.
“Izvoli,” je zadovoljno rekel, “v posodi je tisoč izpuljenih plevelov. To bo sto evrov.”
Z odprtimi usti in s košaro v roki sem stal pred njim.
“Glej,” je nadaljeval, “rekel si, da pulim plevel. Nisi rekel, da ne smem puliti trave. Sicer pa, če dobro razmisliš, izpuljene trave ne boš plačal, pa še trata bo bolje prezračena.”
Odkorakal je v hišo, v svojo sobo.
Ostal sem sam, sredi trave, s košaro, polno trave in plevela. Spomnil sem se, kdo mi je predlagal to idejo. Prijatelj, ki je bil finančnik v eni firmi. Bil. Ker firme ni več. So bankrotirali.

Foto: kalhh / Pixabay
Nakup knjig: TUKAJ

Podobne zgodbe