Zgodbe

Potrpežljivost je zbolela

Čakalnica pri zdravniku je vibrirala od napetosti. Dvanajst nas je bilo tam in vsi smo prišli v parih. Dve mami, ki sta na cepljenje pospremili vsaka svojo mladoletno hči, mama s sedemletnim sinom, prav tako za cepljenje, ona ves čas na telefonu, medtem, ko je sin reševal križanko, dve prijateljici, ki sta prišli po bolniški list za eno od njih, dva bolna fanta, ki seveda nista bila naročena in midva s sinom, oba tiho zavlečena v kot sobe, z očmi in ušesi na pecljih.
Prva je pihanje in negodovanje sprožila mama s hčerko.
“Naročeni sva bili ob 17h,” je deset minut čez rok nagovorila sestro, ki je stopila iz ordinacije v čakalnico, da bi pobrala novoprišle zdravstvene izkaznice. Mamin obraz je sicer bil v nasmešku, a z ledenim krčem čez oči in njen glas je bil s prijaznostjo okrašena napoved prihajajoče nevihte.
“Gospa, bolni imajo prednost,” jo je mirno odpravila sestra in se obrnila proti bolnima fantoma.
A mama se ni dala.
“Ampak midve sva naročeni, zato pa na določen dan naročate za cepljenje, da je samo cepljenje, bolni imajo vse druge dni, ko lahko pridejo.”
V čakalnici je nastal vakuum. Mi, ki smo spremljali njun pogovor, smo v želji, da bi razumeli njen odgovor, porabili ves zrak v sobi.
“Gospa, kako?” Videlo se je, da je tudi sestra brez uspeha poskušala razumeti mamo.
“Samo pravim,” je nadaljevala mama, “nič ne rečem, samo pravim. So dnevi in dnevi, samo pravim.”
Sestra se je obrnila in odcapljala nazaj v ordinacijo. V čakalnici smo ostali pacienti, njihovi spremljevalci in zelo velik vprašaj nad glavami. Obrnil sem se k sinu.
“A ti razumeš, kaj je želela ta mama povedati?” sem šepnil.
Sin je odkimal z glavo in zamahnil z roko. Niti ust se mu ni dalo odpreti.
Nenadoma je druga mama, ki je bila s hčerko, vstala in siknila:
“Zdaj imam pa dovolj!”
Postavila se je pred vrata ordinacije, ki so se v tistem trenutku ponovno odprla in pred nas je ponovno stopila ista sestra. Stopila je mimo mame, ki je prekipevala od jeze in se obrnila proti prijateljicam, ki sta prišli skupaj.
“Vi čakate za bolniški list?” je nagovorila eno od prijateljic.
“Ja.”
“Malo bo še za počakati, je zdravnica zasedena.”
“Koliko časa pa?”
“Ne vem, počakati bo treba.”
Razkurjena mama je stopila tik za hrbet sestri in ji dihala v zatilje.
“Ampak, jaz čakam že pol ure na en list papirja,” je nadaljevala punca, ki je čakala na bolniški list.
“Ne morem pomagati, morate vedeti, da ste prišli na kurativni dan in bolniški listi niso prioriteta.”
“Kakšen dan?”
“Kurativni dan. Drugič pridite na preventivni dan.”
Punca je postajala vedno bolj rdeča v obraz. Iz žepa je potegnila telefon, nekaj pobrskala po njem in ga pokazala sestri.
“V vašem emailu piše: Pridite takoj po bolniški list. Ne piše, pridite na kurativni dan.”
“Gospodična, jaz vam ne pravim, da ne smete priti na kurativni dan, jaz vas samo opozarjam, da ne hodite na kurativni dan.”
V čakalnici je znova zavladal vakuum.
Ves ta čas je tik za medicinsko sestro stala furijasta mama, a je sestra ni videla. Ko se je pogovor o bolniškem listu končal, se je sestra obrnila proti vratom, a ravno tako, da je jezno mamo spregledala in stopila mimo nje v ordinacijo. Vsi smo pričakovali, da bo mami zdaj zdaj odneslo pokrov in da bo odkričala svoje, a se ni zgodilo nič. Sestra je stopila v ordinacijo in ji pred nosom zaloputnila vrata. Mama, ki je popenila v prazno, je stala pred zaprtimi vrati in ni točno vedela, kaj bi. Ker ni bilo nikogar, na komur bi lahko sprostila svojo jezo, je enostavno sedla nazaj k hčerki.
V čakalnici, polni napetosti, nekaj časa nihče ni rekel besede, dokler se ni, prvič, oglasila mama, ki je visela na telefonu, medtem, ko je njen sedemletnik reševal otroško križanko. Tisto križanko, ko so slikice in moraš napisati, kaj vidiš.
“Mama,” je šepnil sin.
“Kaj je!?” Mamin glas je bil glasen, ukazovalen, njene oči niso zapustile telefonskega ekrana.
“Tole,” je pokazal sin na eno slikico.
Mama je ošvrknila križanko.
“Pav, a ne vidiš, da je pav!”
Mali je z velikimi črkami tiho napisal besedo PAV.
“Mama?”
“KAJ!?”
Mali je spet pokazal na eno slikico.
“DIM! A ne vidiš ali kaj? Kaj ko bi raje delal nekaj, kar znaš!”
Mali je z velikimi črkami napisal besedo DIM in se ponovno zagledal v križanko.
“Mama, kaj pa …”
“PA KAJ JE? KAJ HOČEŠ?”
“Ne vem, kaj je tukaj.” Pokazal je na novo slikico.
Mama je pogledala križanko. Gledala je z velikimi črkami izpisano besedo DIM. Njeno čelo se je nagubalo. Telefon je dala z roke in križanko obrnila proti sebi. Cela čakalnica je bila obrnjena proti njej. Mama je v sebi nekaj momljala, kombinirala možnosti, na rahlo odkimala, obrnila križanko nazaj proti sinu in mu s tihim glasom rekla:
“Tu ni DIM. Zradiraj to. Hitro. Napiši PEČ. In tu dol je ČUK.”
Mali je potrpežljivo prikimal, zradiral besedo dim in jo popravil v peč. Njegova mama se ni več oglasila.
Končno je prišel na vrsto moj sin. Sestra je vzela njegovo zdravstveno in se obrnila k meni.
“Sta naročena?”
“Seveda,” sem odvrnil glasno in jasno.
“Sigurno?” Nekaj ji ni bilo jasno, a to je bil njen problem, ne moj.
Tokrat nisem odgovoril, le faco sem naredil takšno, da je bil moj odgovor jasen DA.
“Pridi z mano,” je po kratkem premisleku ogovorila mojega sina. Odkorakala sta v ordinacijo.
Nista minili niti dve minuti, ko je sestra stopila nazaj v čakalnico in zapičila pogled vame.
“Gospod Kesar?”
“Povejte.”
“Pridite malo z mano.”
Hudič. Nazadnje, ko sem slišal tak ton in te besede, je pred mano stal policaj, ko me je vabil v svoj avto, da bi mi pokazal posnetek svoje prehitre vožnje, za katero sem trdil, da je bila po omejitvah. Stopil sem v ordinacijo. Tam sta stala zdravnica in moj sin. Zdravnica je bila dokaj jezna, moj sin se je ob tem očitno zabaval.
“Baje ste se naročili za danes?” mi je rekla zdravnica.
“Smo.” Še kar sem bil jasen in glasen.
“S kom ste se pa pogovarjali.”
“Z eno sestro.”
“A res? Kako je pa ime sestri, s katero ste se pogovarjali?”
Povedal sem ji ime.
Zdravnica je prikimala in mi dala od sina zdravstveno izkaznico.
“Pojdita zdaj v laboratorij, da ne zamudita, ” je rekla, “pa še nekaj, gospod Kesar” pogledala me je direktno in zelo globoko v oči, “če se želite naročiti pri meni, vam za naslednjič predlagam, da pokličete mojo sestro, ne pa sestro zdravnice, ki dela v sosednji ambulanti.”

Foto: congerdesign, Pixabay

Podobne zgodbe