Zgodbe

Padle so glave

Ulica na Rakitni, na kateri živimo, četudi slepa, zavita, kratka in ozka, je zaradi dobrih sosed in njihovih poslušnih mož prijazna in samozadostna. Prijazna pomeni, da se med seboj poznamo, pozdravljamo, obiskujemo in si pomagamo. Samozadostna pomeni, da v tej ulici dobimo vse, kar nam manjka ali zmanjka. Rabimo domači jogurt? Sosed ga kupuje na drugem koncu vasi in nam z veseljem podari kakšnega iz svoje zaloge. Potrebujemo mešalec za beton? Sosed na začetku ulice ga ima zavlečenega pod smreko. Ves srečen pusti, da ga odpeljemo. In zabetoniramo. Zahoče se nam čebule, paradižnika, solate? Ni ga soseda, ki nas ne bi povabil na svoj vrt in nam dal proste roke tako pri izbiri kot količini. Vsi imajo vsega preveč, ker tukaj na Rakitni vsem na ulici vse zraste istočasno, ne glede na razpršeno vrtnarsko časovnico. Pa pojej sto glav solate v enem tednu, če lahko.
Jap, naša ulica je samozadostna. Vsaj v smeri, ko mi kaj rabimo. Obratno nimamo kaj dati, ker mešalca nimamo, jogurta ne kupujemo in na našem vrtu ne raste nič od omenjenega. Imamo meto, luštrek in timijan, a za te začimbe v naši ulici ni povpraševanja. Da bi nadoknadili izvozni deficit, vsake toliko ulici ponudimo končni izdelek. Pečena rebra, orehovo potico, sadne in čokoladne torte, nenazadnje posvetilo in podpis v najnovejši knjigi.
Par dni nazaj smo si zaželeli solate. Pogledal sem na vrt prvega soseda. Samo šest glav solate mu je še raslo, ostalo smo jim pobrali. Odločil sem se, da pokličem petega soseda od mene. Dlje, kot so sosedje od naše hiše, več je možnosti, da jim je ostalo kaj solate za uboge Štajerce na koncu ulice. V mislih imam seveda nas.
“Brane, si doma?”
“Nisem, a bi solato?”
“Stari, kako ti je ratalo zadeti, svaka čast.”
Nič ni odgovoril.
“Brane?”
“Ja, seveda, vzemi nož in si odreži glavo ali dve. Mislim na solato.”
Hehe, ima humor, ta peti sosed.
V kuhinji sem pograbil nožič in se po ozki, zaviti, kratki in slepi ulici počasi odpravil proti Branetu. Istočasno, ko se je na obzorju prikazala Branetova hiša, sva se zagledala s četrtim sosedom. Janez je en tak spreten in ročen upokojenski možakar s hudomušnimi dovtipi in širokim nasmehom. Njegova in moja žena čisto po naključju hodita k isti frizerki v Ljubljani.
“Hej, sosed,” se je od daleč smejal Janez in za trenutek odložil delo, “kam te nese?”
“Branetu grem sneti glavo,” sem se zarežal in pokazal nožič, s katerim bi si še črno za nohti težko očistil. Janez je trenutek ali dva molčal in nato rekel:
“Če želiš solato, mi je imamo ogromno, pridi kadarkoli, ne moremo je vse pojesti.”
Obljubil sem mu, da se bom naslednjič, ko si bom zaželel solate, sprehodil do njih. Po moško sva si stisnila roko in ostro prikimala. S tem sva zapečatila dogovorjeno.
Odpravil sem se do Braneta, snel glavo solate, se odpravil nazaj proti domu, mimogrede izpulil še dve mladi čebuli pri prvem sosedu, ker jih je imel ful in jih ziher ni imel preštetih. Oboje sem vrgel v skledo, opral, začinil in postavil na mizo. Kosilo je bilo izvrstno.

Dve uri po kosilu sem počival na ležalniku pred hišo, ko sem pred sabo zagledal Janeza, četrtega soseda.
“Sosed,” sem se razveselil obiska.
Ni mi vrnil nasmeha. Še več, bil je kar malo poklapan. Stopil je čisto k meni.
“Poslušaj, sosed,” je pričel pripovedovati svojo prigodo, “po najinem pogovoru, ko si odšel, sem ženi omenil, da sva se zmenila za solato.”
Pozorno sem ga poslušal. Čutil sem, da se je nekje zadaj skrival dramatični zaplet.
“In veš kaj?”
Skomignil sem z rameni. Nisem vedel.
“Oštela me je, zakaj ti nisem dal solate.”
Gledal sem ga s široko odprtimi očmi.
“Pa saj si mi jo ponudil,” sem mu stopil v bran.
“Točno tako, lepo sem ji razložil, da sva se dogovorila, pa mi je zabrusila, da se mi moški samo nekaj dogovarjamo, namesto, da bi nemudoma skočili na vrt po solato. In pa kakšni da smo sosedje, ko samo govorimo o solati, namesto, da bi ti jo dali.” Bil je kar razburjen, ko je razlagal svojo dogodivščino z ženko.
“Pa me je poslala k tebi, da ti še enkrat jasno povem, da imamo ogromno solate in da prosiva, če prideš mimo.”
Ko je povedal svoje, sva se s skromnim dvigom roke v tišini poslovila in Janez se je s počasnimi koraki odvlekel domov.
Stopil sem v hišo k ženi in ji razložil zgodbo iz ulice. Nekaj časa me je poslušala in nato ob zavijanju oči odkimala.
“Jao, Kesar, pa daj si že enkrat zapomni, da v tem primeru nam ženskam največ pomeni, če vam lahko damo…”
Pričel sem se režati.
“Butl! DAMO SOLATO! Da ste odvisni od nas, da vam pomagamo, da brez nas ne morete!”
Zresnil sem se.
“Nimaš kaj, Janeza boš moral rešiti iz te godlje,” je še dodala in s tem zaključila svoj zelenjavni prispevek.

Naslednji dopoldan sem se odpravil k Janezu po solato. Janez se ni želel ponovno zaplesti v to, zato je poklical svojo ženo.
“Darinka, sosed je prišel po solato.” Premeril me je še od stopal do glave in dodal: “Pa brez noža je.”
Janezova žena je elegantno priskakljala do mene, me odpeljala na vrt, odrezala tri glave, na hitro odstranila slabe liste in mi jih položila v naročje. Pohvalila je mojo knjigo, omenila, da je njihov vrt poln dobrot, ki jih z veseljem takoj deli z mano. Prijazno sem se ji zahvalil za vse, kar je storila zame in se, s polnimi rokami solate, odpravil proti domu. Stvari so se ponovno postavile na svoje mesto. Ulica je ponovno zadihala.

Photo by Daian Gan from Pexels.