Zgodbe

Nova igra, nova pravila?

Minevata dva meseca od novega štetja. Odpirajo se mi vprašanja, a redko katero zaprem z odgovorom. S pametnim odgovorom.

A v omari res potrebujem toliko majic, hlač in čevljev? Kaj je najslabše, kar se mi lahko zgodi, če število oblačil razpolovim? Koga bo zmotilo manjše število kosov? Mene? Nisem siguren. V dveh mesecih, odkar smo doma, sem imel na sebi samo tri različne majice, ki so že utrujene, luknjičaste, obrabljene in prežvečene od pranja. In znosil jih bom, dokler ne bodo na meni razpadle. Šele po tem bom nase navlekel druge, ki v omari, kot ob igrišču na rezervni klopi, čakajo na svojo priložnost. Dobile jo bodo takoj, ko bom, upam kmalu, obiskal urbane točke. Pošto, naročnike, sodelavce, prvi sestanek. Prvi sestanek! Že dolgo me drugi ljudje niso videli. Je mogoče zdaj čas, da spremenim svoj slog oblačenja? Naj na sestanek namesto v suknjiču in srajci pridem v beli majici in črni usnjeni jakni, neobrit in s šilt kapo? Se bodo spomnili, kakšen sem bil prej?

A v podjetju res potrebujemo pisarne? Pisarne ne prispevajo novih idej, niti novega znanja, so samo lokacija. Ideje, znanje in orodja nosimo s sabo. Kaj je največji izziv, če se pisarnam odrečemo? Se bomo s sodelavci družili v kafičih ob kavah? Smo poskusili, ko sem začel svojo samostojno podjetniško pot. Prvi mesec je bilo super, počutili smo se svobodno, bili smo polni energije. Drugi mesec se nam je želodec obrnil samo ob misli, da bomo v nekem kafiču spet žulili espresso in radensko. Kam bo kurir pripeljal robo? Kje bomo tiskali nalepke za naročene knjige? Kje bomo skladiščili knjige? Kje bomo poslušali svojo glasbo, zalivali svoje že skoraj onemogle rože, peli karaoke in igrali kitaro? Kje si bomo govorili neumnosti in se jim smejali do solz, ne da bi nas ob tem skrbelo, kaj si drugi mislijo o nas?

Res potrebujemo sestanke v živo? Zadnja dva meseca vse urejamo po telefonu ali spletu. Na prvi pogled nič ne manjka, a vendar. Pred dnevi sem po dolgem času dočakal srečanje v živo, z maskami. Oba s sogovornikom sva hlastala po obraznih signalih, a sva videla samo oči. Saj je veliko, a ne dovolj. Se je nasmehnil? So gube okrog oči zaskrbljenost ali nasmešek? Mogoče slabše vidi, pa rabi očala? Nekatere občutke sva opisala, ker se niso videle.
“Res je smešno,” recimo, ker se je ob zgodbi samo nasmehnil.
“To je moralo biti okusno,” ko sva razpredala o jagodni torti, jaz sem si pa nezavedno obliznil ustnice, ki so bile pod masko. Sem moral razložiti.

Zadnjih šestdeset dni se zavedam, kdo so ljudje in kaj so stvari, ki izpolnjujejo mene. Prav tako se zavedam balasta, ki izpolnjuje druge. Nimam odgovora, kako se balasta rešiti, pa tudi, a bi se ga morali? Bodi učinkovit, izkoristi potencial, ne zapravljaj časa. Moji možgani so že davno okrog sebe zgradili teflonski ovoj za takšne floskule. Ne primejo se več. Ne na meni. Ni naravno. Ni prav. Ni človeško. Vsak balast ima v sebi nekaj, kar doda dnevu. Neko svojo energijo. Nič zato, če je jalova. Mogoče je pa zabavna. Ali samo tema za obiranje, ob kavi, s prijatelji.

Podobne zgodbe