Zgodbe

Na morje kljub težkim časom?

Danes minevajo štirje meseci, odkar mi je moja najdražja pod nos pomolila email, ki ga je dobila iz Hrvaške. Prema dogovoru potvrđujem rezervaciju za kućicu u kampu Šimuni, je pisalo. V naši družini nismo še nikoli, ampak res nikoli, poletnega dopusta rezervirali februarja. Kje, lepo vas prosim. Februarja smo, v najboljšem primeru, rezervirali vikend v februarju. Ali jokali za izgubljenimi vikendi v januarju, ko je na morju sijalo sonce, na Rakitni je pa padalo vse razen snega. Letos smo se prvič odločili sodelovati v tem nacionalnem športu in se vsaj za korak približati najbolj vnetim organizatorjem. To so tisti, ki najmanj teden dni pred koncem aktualnega poletnega dopusta rezervirajo naslednji poletni oddih. Sem mislil, da to počnejo le zato, da bi žalost ob izteku trenutnega dopusta nadomestili z veseljem ob pričakovanju novega. A sem na dan, ko mi je žena pokazala email z rezervacijo, spoznal, da je zadaj nekaj več. Od trenutka, ko imaš črno na belem rezervacijo, ti ni treba več misliti na to, kje boš dopustoval, ampak samo še kaj novega si boš kupil za na morje, kako boš kakovostno porabil svoj prosti čas, koliko hrane boš nesel s sabo in kdaj boš krenil, da se boš izognil gneči na cesti.
Občutka, da nam ni treba več skrbeti, kje bomo dopustovali, je bilo konec mesec dni kasneje, ko smo se zaprli vsak v svoj brlog in čakali na boljše čase. Medtem, ko smo čakali na boljše čase, sem ob hiši postavil letno kuhinjo s pohorskim tonalitom in lesenim nadstreškom. Kuhinjo naj bi, po prvotnem finančnem načrtu, uredil šele naslednje leto. Prav tako sem nabavil zunanji plinski štedilnik in žlebove ter namestil odtoke, ki so zahtevali kar nekaj betonskih cevi. Podrl sem bolne smreke, tudi tisto, ki je nevarno nagnjena rasla nad teraso. Za košnjo sem si kupil dvojne gore-tex pohodne čevlje z izrazitim zimskim profilom. Podplate prejšnjih sem namreč tako znucal, da med košnjo po brežini navzdol drsim za kosilnico. Z golimi rokami sem razsul zgornji breg in na dno najbolj kamnite brežine posadil panešpljo, v upanju, da bo rasla navzgor.
“Dol,” me je popravil vrtnar.
“Navzgor,” sem ponovil.
“Navzdol bo rasla,” se ni dal.
“Gospod,” stopil sem korak naprej, globoko v njegov osebni prostor. “Kotonaster mora rasti gor. Zemljo imam samo pod brežino, vse ostalo nad tem je kamen. Rasti mora navzgor. Čez kamen. Navzgor!”
“Prav,” je skomignil z rameni in se posvetil drugi stranki, ki je prišla samo nekaj vprašati, pet minut kasneje pa je od njega želela podroben saditveni načrt za celo parcelo. Komaj sem ga odvlekel na stran, da bi ob sadikah nabavil še celo rolo folije proti plevelu in nekaj vreč najboljše zemlje ter 100% organskega komposta.
Med tem, ko smo čakali na boljše čase, sem postavil bazen, nov filter in grelce vode. Mizar iz vasi mi je izdelal čudovite hrastove zaključke za ograjo ob stopnicah, ki vodijo v zgornje nadstropje hiše. S sosedo sva dva meseca nazaj z gosto mrežo prekrila lovorikovec in tako nove popke zadnji čas rešila pred lačnimi srnami. Zdaj je tako lep in gost, da ga je užitek gledati.
Čez dober mesec naj bi šli na morje. Vemo kam, vemo kdaj, vemo koliko hrane potrebujemo s sabo in kdaj naj gremo na pot, da se izognemo gneči, jaz sem pa kljub temu v največjem preddopustniškem stresu. Namreč ves čas razmišljam samo o tem, kako naj pojasnim ženi, da sem denar za morje porabil že sredi maja.

PS: Če greste ali ne greste na morje, dobro branje je vredno vašega časa. Ali časa koga drugega, knjiga je namreč zmeraj dobro darilo. Na moji spletni strani TUKAJ vas čakajo vse tri moje knjige. Pri nakupu nad 30€ je poštnina zastonj. Hvala.

Podobne zgodbe