Zgodbe

Ležalniki z brisačami

Zbudil sem se ob 06:20. Prvič na dopustu, da bi se zbudil pred sedmo. Ni bilo namerno. Enostavno odprl sem oči. In takoj, ko sem odprl oči, sem vedel, kaj bom storil. Bil sem pripravljen na nov dan v kampu Šimuni na hrvaškem otoku Pag.
Skočil sem v kratke hlače, nase navlekel belo majico in spotoma pograbil šop hrvaških bankovcev po 5 in 10 kun ter jih stlačil v zadnji žep. Stopil sem iz mobilne hiške in z vrtne mize vzel revijo s križankami, odprtimi nekje na sredini in zraven pripetim kulijem. Par brisač sem zložil na najmanj, kar sem lahko, jih potisnil pod pajsko in se odpravil na plažo. Ura je bila 06:23.

Dobro minuto kasneje sem stal na stopnicah, ki so vodile proti ležalnikom ob morju. Ozrl sem se proti levi. Večina ležalnikov je imela gor brisače, nekaj jih je bilo še prostih. Nikjer ni bilo nikogar. Ozrl sem se proti desni, tja, kamor se običajno odpravimo, ko se gremo kopati. Na prvih dveh ležalnikih sta spala en gospod in ena gospa, morda mož in žena. Spala sta trdno, gospa je bila oblečena v lahko večerno oblačilo.
Nato sem zagledal enega gospoda, bil je dobrih dvajset metrov oddaljen od mene. Naslonjen na komolcih je ležal na enem od ležalnikov, okrog njega so bili v ravni vrsti postavljeni še štirje, vsi z brisačami. Gospod se je obrnil proti meni in se zravnal. Zdaj je sedel na ležalniku in me opazoval. Stopil sem po stopnicah navzdol na plažo in se ustavil. Gospod na ležalniku je sledil mojemu premikanju. Začelo se mi je svitati, zakaj me je opazoval. Bil sem v beli majici in ni vedel, kaj držim v rokah. Ni vedel, da imam v rokah križanke. Obrnil sem se proti enim ležalnikom z brisačo in pogledal v križanko. Mladič pri govedu. To vem. Stoje sredi ležalnikov sem v križanko zapisal TELE, pogledal naokrog in stopil do drugih dveh ležalnikov z brisačama. Starogrški basnopisec. Gospod, ki me je opazoval, se je začel nemirno presedati. EZOP, sem napisal. Ponovno sem pogledal proti njemu in se premaknil bliže proti trem ležalnikom, ki so bili prosti. Enega sem prijel in ga zravnal z ostalima dvema. Slikovita alpska dolina v Julijcih. Iz drugega ležalnika sem “pometel” par kamenčkov. TRENTA. Zdaj sem bil že tako blizu gospoda, da sem se odločil prenehati z zajebavanjem, ker je bil močnejše postave in nič kaj prijazen na pogled. Mirno sem se sprehodil mimo njega in se odpravil proti ležalnikom, ki bi bili primerni za mojo družino. Brisače sem vrgel čez njih in enega od njih obrnil, da gleda proti plaži namesto proti morju. Sedel sem nanj. Gospod, ki sem ga medel s križankami, je ponovno sproščeno ležal in metal kamenčke v morje. V tistem sem zagledal enega tipa srednjih let, ki je ravnokar prišel na plažo in se namenil proti trem prostim ležalnikom. Ležalnike je lepo razporedil v prvo vrsto do morja, nato se je zravnal, pogledal naokrog in dobrih pet metrov vstran ves zadovoljen opazil zložen senčnik, ki, tako je zgledalo, ni pripadal še nikomur. Potreboval je senčnik, verjetno je dobil natančna navodila od žene: Trije ležalniki, prva vrsta ob morju, senčnik. Tip je stopil do senčnika. Prijel je visoko, kolikor ga je roka nesla in ga počasi prekucnil. A ta senčnik ni bil kar en senčnik. To je bil dobre tri metre visok z jebeno težkim betonskim podstavkom. Vem, ker sem ga dan prej premikal in ugotovil, da bi bilo lažje premakniti štiri ležalnike s celo družino vred kot en senčnik. Kakorkoli, tip, ki po moje še ni videl fitnesa od znotraj ali držal sekire v roki, je poskusil odvleči senčnik, a ga ni uspel premakniti. Ozrl se je naokrog, tudi proti meni. Pogledal sem navzdol. Makedonsko kolo. Tudi to vem. ORO. Ponovno je napel vse moči in potegnil. Niti za ped. Končno, po nekaj jalovih poskusih, se je spomnil, da lahko senčnik kotali. Ajde, slaba dvojka za mišice, dobra štirka za razmišljanje.
In ni bil edini, ki se je ukvarjal s senčnikom. En visok, temen in dobro grajen gospod, nekaj vstran od tega tipa, je podstavek senčnika prijel spodaj za ročaje in ga potegnil direkt med svoje štiri ležalnike z brisačami. Svaka mu čas za moč. Bil je zadovoljen. Jaz sem pa vedel, da te klape pred poldnevom ne bo na plažo, ker če senčnik odpre, bo senco do poldneva metalo na sosede, ne na njihove ležaljke. (Zadel sem, res jih ni bilo vsaj do 12:10, ko smo se odpravili na kosilo).
Imel sem dovolj. Vstal sem, se pretegnil, še enkrat pogledal križanko, sesalec, ki zmore leteti, NETOPIR, lepo raztegnil brisače po ležalnikih, na enega od ležalnikov vrgel križanke in se odpravil najprej v pekarno po kruh in rogljiče, nato nazaj v mobilno hiško.
Uro in pol kasneje smo se z družino odpravili na plažo. Čakali so nas štirje ležalniki z brisačami. Na enih je ležala odprta križanka. Vzel sem jo v roke. Prilagoditev. Tudi to vem. ASIMILACIJA.