Zgodbe

Kaj me je sredi noči pognalo na ulice Londona

Iz spanca so me vrgla vrata, ki so se truščoma zaprla, kot bi mi v glavi eksplodiral dinamit. Poskusil sem odpreti oči. Nisem zmogel. Ležal sem na postelji, čutil, kako mi slina polzi iz ust in nisem imel energije, da bi se obrisal. Nekje je zazvonil telefon. Ženski glas, krik presenečenja. Glasen, samozavesten smeh. Jebe se ji za sosede. Jebe se ji za vrata, ki jih je, po moje ona, ponovno odprla in brezkompromisno tresnila nazaj na svoje mesto.
Z zadnjimi močmi sem se obrnil, stegnil roko proti nočni mizici in skozi priprte oči pogledal proti telefonu. Ura je kazala 16:40. Spal sem uro in pol. Sranje. Upal sem, da bom potegnil vsaj še kakšno uro, da bi nadoknadil izgubljeno. Mukoma sem sedel na rob postelje, iz mizice pograbil plastenko vode in naredil požirek. Odložil sem jo nazaj, tik ob modro kartico, ključ hotelske sobe. Čez pol ure sem bil dogovorjen pred Orcs Nest, board game trgovino. Zmajal sem z glavo in se počasi postavil na noge. Zaspan, utrujen, board game… kaj iz človeka naredi neskončna ljubezen.

Začelo se je že prejšnjo noč, ko nisem skoraj nič spal. Ob pol treh zjutraj sem se, oblečen v kavbojke in jakno, navlečeni čez pižamo, počasi kot brezdomec, s polnim nahrbtnikom na ramenih, prebijal skozi množico ljudi v osvetljenem londonskem China Townu. Azijske prostitutke so mi sledile in me nagovarjale z “wan de kai sin” ter se mi smejale, ko sem odkimaval z glavo in kazal, da mi desna roka še funkcionira. Dva Lamborghinija, rumen in črn, sta samo, ker sta lahko, hrumela na mestu in orgazmični turisti so se kot zblazneli fotografirali ob ropotajočem plehu. Privlekel sem se do hotela Piccadilly, stopil do osamljenega receptorja, zaprosil za sobo, se odplazil do postelje in padel vanjo. Tri ure kasneje sem bil pokonci. Ves prežvečen sem se spustil v pritličje do hotelske zajtrkovalnice.
“Black coffee?”
Prikimal sem natakarici in se ji za silo nasmehnil. Sedel sem za majhno mizo. Natakarica mi je prinesla veliko skodelo kave. Zavrnil sem jo in prosil, če mi lahko prinese pravi espresso namesto kofeinske juhe.
Zmazal sem zajtrk in se odpravil iz hotela. Ulice China Town so bile prazne, Leicester square pobruhan. Vonj ganđe me je spremljal do vhoda v hotel Radisson Blu. Nasmehnil sem se vratarju in iz žepa potegnil belo in modro kartico. Belo, ključ sobe v Piccadillyju, sem spravil nazaj v žep. Stopil sem v dvigalo in pritisnil 2. V drugem nastropju sem odkorakal po dolgem hodniku in se ustavil pred vogalno hotelsko sobo s številko 220. Vstavil sem kartico, a nisem mogel odpreti vrat. Potrkal sem. Ni bilo odziva. Pozvonil sem. Nič. Iz žepa sem potegnil telefon in poklical. V sobi sem zaslišal zvonenje mobilnega telefona, nato drseče korake. Vrata so se odprla. Objel sem najlepšega fanta na svetu in sedel na posteljo.
“Kako si?” sem ga vprašal.
“Pa dobro.”
“Si kaj spal?”
“Zaspal sem takoj, ko si odšel. Ti?”
Zaprl sem oči in naslonil glavo na naslonjalo postelje.
“Ob treh sem zaspal.”
Prikimal je in se odpravil v kopalnico.
Pogledal sem po sobi. 12 kvadratov, ena postelja, široka 120 cm. Nekje sem zajebal pri rezervaciji. Že ko sva prejšnji večer prvič stopila vanjo, sva vedela, da bo pizdarija. Najlepši fant na svetu, moj polnoletni sin, ki sem ga za rojstni dan peljal v London na ogled predstave The Price, se je takoj po prihodu v sobo potrpežljivo spravil na svoj konec postelje, prižgal luč in se lotil Ulyssesa. Jaz sem poskušal zaspati. Poskušal. Nekaj čez drugo zjutraj sem se obrnil k njemu.
“Ne morem zaspati.”
“Jaz tudi ne,” je rekel sin, “zato berem.”
“Je pretesna postelja za oba, ane.”
“Je, ja.”
“Ti je ok, če si najdem svojo sobo?” sem ga vprašal, “da vsaj spiva normalno.”
Prikimal je.
Pogledal sem na Booking.com. V Radisson Blu ni bilo več proste sobe. Bila je pa pol kilometra vstran v hotelu Piccadilly. V nahrbtnik sem spakiral svoje stvari, si čez pižamo navlekel kavbojke in jakno in se odpravil v noč.