“Glej, kako lepe nohte imam. Sem si jih uredila. Zate.”
Moja kraljica je eno sončno dopoldne sedla k meni na ležalnik, na terasi pred hišo, mi čez koleno in čez tipkovnico prenosnega računalnika položila svojo desno nogo in pomigala s prstki, na katerih so se svetili roza bleščeči nohti. Malo me je presenetila, priznam. Bil sem noter v tabelicah in številkah, plačeval sem račune in pripravljal plače. Z njeno nogo čez tipkovnico nisem mogel delati nič od tega, razen, da sem se s prsti sprehodil čez njeno čudovito stopalo in jo požgečkal po stopalu.
“Neehiii,” se je navihano nasmehnila, umaknila nogo in pokazala prste na roki, “kaj pa tile nohtki? A niso fantastični, poletni?”
Ponovno sem odvrnil pogled z ekrana in se zagledal v njene roza bleščeče nohtke. Moja žena ima lepe, vitke in dolge prste in to sem ji tudi povedal, medtem, ko sem med njenim kazalcem in palcem kukal v enačbo in poskušal ugotoviti, zakaj se mi ne izide excel formula v celici E14, kjer bi seštevek številk moral biti tak kot v celici F14.
“Grem na kavč,” mi je zažvrgolela na uho, “zate bom tam, če te zanima vse ostalo, kar se drži mojih prstov.” Umaknila se je v hišo, kar mi je ustrezalo, ker sem takrat dobil idejo, kje bi lahko tičala napaka v enačbi.
Približno dobro uro kasneje je bila tabelca še zmerom v dokaj klavrnem stanju. E14 ni štimala. Vstal sem z ležalnika in stopil v hišo. Potreboval sem poživilo.
“Srce, mi lahko prosim narediš kavo,” sem prijazno prosil svoj srnico z najlepšimi nohti na svetu. Lepotica se je na kavču pretegnila kot mlada muca in priskakljala do mene.
“Seveda, naredim ti espresso.” Poljubila me je na usta, se stisnila k meni in me nekam v vrat vprašala: “Kaj boš pa potem počel?”
Zastrigel sem z ušesi. Ko me vpraša, kaj bom počel, ima običajno sama že nekaj v mislih.
“Kaj bi si pa želela, da počnem?” sem jo vprašal, poln pričakovanj.
“No, jaz grem gor v spalnico,” mi je pomežiknila in stopila do kofe mašine, da bi mi naredila kavo.
“Aha,” sem kot iz topa izstrelil, vesel, da so se moja pričakovanja izpolnila, “super, kar spočij se,” sem ji odvrnil, “meni ni do spanja, moram enačbo rešiti, naročila za knjigo urediti, pa plače poslati v računovodstvo.” Bil sem ponosen nase, da ji kot moški lahko zagotovim varen dom in čas, da si moja lepa žena lahko nabere novih moči, tudi zame, ko si bom to zaželel, hehe.
Nekaj ur kasneje se je zmračilo. Počasi sem se spravil s terase, pospravil računalnik, si umil zobe in skočil pod tuš. Čist kot švicarska bolnica in dišeč kot ženska kozmetična torbica sem stopil v spalnico in smuknil pod odejo. Svoje mrzle noge sem stisnil med njene in jo od zadaj objel. Poljubil sem jo na vrat. Pohvalil sem njene nohte.
“Kesar,” se je obrnila k meni, “a misliš, da velja tisti pregovor, ki pravi, da v tretje gre rado?”
Nasmehnil sem se ji, kot se samo jaz znam nasmehniti. Z eno roko sem si slekel pižamo, z drugo sem si popravil frizuro.
“Seveda, srce.” Pobožal sem jo po laseh. “Zakaj vprašaš, pikica moja?”
“Dobro ti veš, zakaj,” je rekla z nasmeškom in mi prilepila strasten poljub.
Pikica? Sem ji ravno rekel pikica?
Nehote me je katapultiralo iz postelje. Nag sem zdirajal po stopnicah dol v dnevno sobo, odprl računalnik, odprl excel, odprl tabelico, našel celico E14, kliknil nanjo… jebemti ameriške nastavitve, ki za decimalke uporabljajo pike namesto vejic. Popravil sem podatke, sedaj je vse štimalo, pa sem se odpravil nazaj v spalnico.
“Pikica?”
Nič.
“Pi-ki-ca?”
Nič. Samo enakomerno dihanje. Razočaran sem oblekel pižamo in se obrnil na drugo stran. Dal sem ji varen dom in ves čas na tem svetu. In to sem dobil nazaj v zahvalo…
Menu