Zgodbe

Gola v jezeru

Izolacija pozitivno vpliva name. Možgani so se sprostili, mogoče celo razpustili, komunikacija do okolice je skoraj usahnila. Nimam kaj povedati. Stare zgodbe sem dal iz sebe, novih ni veliko. Če že odprem usta, ne razmišljam ravno, kaj povem in kako povem.
Včeraj sem zaradi možganske lenobnosti komaj odnesel celo kožo. Moja najdražja je, zvečer na kavču, naslonjena name, načela temo bitja srca in prečrpavanja krvi.
“A veš, da človeško telo v povprečju v svojem življenju prečrpa za Blejsko jezero krvi?”
“Moško ali žensko?”
“Kakšne veze ima spol?”
“Ja moški imamo več krvi, ampak manj časa živimo, pa višji smo in srce težje pumpa.”
“Povprečno, sem rekla.”
“To je kar ena informacija, kaj sploh naj počnem s to informacijo o Bledu? Daj mi raje povej, kolikokrat se kri v enem dnevu prečrpa skozi srce.”
“Ne vem na pamet. Izračunaj si.”
“A naj grem zdaj študirati, koliko litrov vode je v Blejskem jezeru in delim z leti življenja?”
“Karkoli.”
Čutil sem, da sem zadel slepo ulico. Moral sem najti obvoz. In sem ga našel. Obvoz v težave.
“Se spomniš, ko sva se gola kopala v Bohinjskem jezeru?”
“Kaj sva se?”
“Naga kopala v Bohinjskem jezeru.”
“Eeeehm, ne vem, s katero si se ti kopal, jaz se nikoli nisem kopala v Bohinjskem jezeru, kaj šele gola.”
“A daj no, a se ne spomniš, ko je bila voda ful mrzla.”
“A bi jih rad fasal? Nisem bila jaz! S kom si bil, Kesar?
“Aja, joj, oprosti, Alenka,” oblila me je ledena polt, “nekaj sem zamešal. Tisto nisem bil jaz.”

Foto: Welcome to all and thank you for your visit ! ツ from Pixabay

Podobne zgodbe