Zgodbe

Draga, glej, kaj sem naredil zate

Lovil sem zadnje sončne žarke in verjetno tudi zadnji vikend, primeren za delo okrog hiše ob gozdu, na čudoviti Rakitni. Operacijo sem najprej delovno optimistično poimenoval “Dobrodošla, jesen”, nato sestavil seznam stvari, ki jih moram očistiti ali dokončati in se takoj za tem lotil dela.
Tlakovce, ki sem jih polagal tako dolgo, kot sta Roglič in Pogačar v Španiji polagala ovinke, sem posul z drobnim peskom in ga zelo pedantno z metlo potiskal med fuge. Zabetoniral sem rob tlakovcev, kjer bo stal zunanji kamin in iz bližnjega travnika v plastičnem vedru prinesel zemljo s krtin, s katero sem pokrpal dele, ki sem jih med poletnim delom poškodoval ali zanemaril.
S strgalom za plevel sem poravnal mejo med savskimi kamni in trato ter obenem savske kamne rešil plevela, ki je rasel vmes. Pometel sem vrh škarpe, na katerem se je nabral pesek, ki ga je tja nanesel dež.
Pokosil sem travo. Najprej sem z bencinsko kosilnico pokosil ravne dele, potem z električno kosilnico brežine in nato še z nitkarco robove, kjer se je trava zarasla v stopnice in tlakovce.
V garažo sem pospravil vse, kar je sodilo tja in vrgel v smeti vse, kar mi je šlo na živce, pa se mi celo poletje ni dalo s tem ukvarjati.
Za konec sem si pustil najslajši del. Lotil sem se velike, težke mize na kuhinjski terasi, ki je po desetih letih služenja opravila svoje. Iz garaže sem privlekel motorno žago in sekiro, vžigalnik, suhe smrečje vejice in štiri liste starega časopisa. Mizo sem zvekel do roba parcele h kurišču, jo razžagal in razsekal na kose ter jo zakuril.
Pogledal sem proti terasi, na kateri je še maloprej stala velika, grda, pirava miza. Bila je prazna. Tja bo treba nekaj postaviti. Stopil sem na drugo stran hiše, na pokrito teraso dnevne sobe. Polovico terase je zasedala okrogla miza, oblepljena z zelenorjavo mozaično keramiko in štirje kovinski stoli. Podrl sem mizo “na bok” in jo odvalil do kuhinjske terase, kjer je prej stala grda, … to sem že napisal. Okroglo mizo sem postavil na kuhinjsko teraso in okrog nje namestil stole.
Moja najdražja, ki je ves ta čas budno spremljala neko novo serijo na Netflixu, se je prikazala na vratih kuhinjske terase.
“Boš kavo, srce?”
Prikimal sem. In čakal, da bo kaj rekla. Da bo kaj vprašala. Recimo, kje je miza. Ni. Obrnila se je in odkorala nazaj v kuhinjo.
Minuto kasneje mi je kavo prinesla na drugo teraso, torej teraso dnevne sobe in mirno po diagonali prečkala del terase, kjer je še nekaj minut prej stala okrogla mozaična miza.
“Kavica,” je začivkala, mi jo položila v roke, me poljubila in odšla mimo mozaične mize, kjer je še nekaj minut prej stala grda, velika lesena miza, stopila skozi vrata v kuhinjo in izginila za zaveso.
Stal sem tam z odprtimi usti. Dva dni sem se ubijal okrog hiše, vse je perfektno, vsak kamen na svojem mestu, vse travce rastejo pravokotno na zemljo, pokošeno je na 4 centimetre, ogenj v kurišču bruha vsaj meter visoko, tlakovci so zafugirani, še stari tlakovci so na novo zafugirani, grde mize ni več,… ona pa nič. NIČ!
Stopil sem za njo, se ustavil na vratih, ki iz terase vodijo v kuhinjo in jo prosil, če pride malo nazaj, do mene. Slišal se jo, kako je globoko vdihnila, odložila računalnik, na katerem je gledala serijo in stopila k meni. Z glavo sem pokazal proti mizi in vprašal.
“Kaj vidiš?”
Lepotica je gledala v isto smer kot jaz (in kot je posneta fotografija) in ob tem mrščila čelo.
“Ogenj?”
“Dobro,” sem jo pohvalil, “a vidiš mogoče kaj novega?”
Gledala je čez okroglo mozaično mizo, kjer je deset minut nazaj stala grda, gobasta, velika lesena miza in se nasmehnila.
“Kurišče.”
“Kakšno kurišče?” Čutil sem, kako mi je srce začelo močneje biti.
“Ja, kurišče si naredil.”
“Tisto kurišče?” Pokazal sem na kamne, zložene v krogu.
“Ja, super je, zelo lepo, pohvaljen.”
“Tisto kurišče je tam že en mesec! A vidiš kaj drugega, kaj drugačnega?”
Gledala je čez okroglo mozaično mizo in odkimavala z glavo.
“A ti ni bilo nič čudnega, ko si se sprehajala po oni terasi iz dnevne?” Ciljal sem na to, da se bo spomnila, kako je PRVIČ prečkala teraso po diagonali, ker tam NI BILO MIZE!
“Neeee,” je skomignila z rameni, “sicer pa a veš, on tip v seriji, ko je hodil s tisto…”
“Alenka!”
“Kaj je srce?”
“A se ti svita, kaj gori tam v kurišču?”
“Les?”
Bravo, Sherlock.
“Od kod sem pa dobil les?”
“Srček moj, ves les pride iz gozda. A ti veš, da on tip v seriji, ko je želel, da bi ona bila…”
“NE ZANIMA ME!” sem se skoraj zadrl in pokazal na okroglo mozaično mizo, ki je stala pol metra pred njo.
“A ne vidiš te mize!? A ne vidiš, da ni več tiste velike, pirave, gobave, grde lesene mize!? A ne vidiš, kaj vse sem naredil zate?”
Pogledala je mizo. Nič ni rekla.
“Pa ti ni bilo nič čudnega, ko si šla kar počez na dnevni terasi? A nisi opazila, da tam manjka CELA miza s stoli?”
Tokrat se je, končno, nasmehnila.
“Dragi moj, seveda! Čudovito si to naredil, in tako profesionalno, da nisem niti opazila. Bravo, moj moški.”
Dobil sem strastni poljub.
“Pa še nekaj ti povem, ljubezen moja,” je nadaljevala, “on tip iz nadaljevanke… vse je ubil. Vse. Noben ni preživel. Res. Noben.”

Podobne zgodbe