Zgodbe

Dotik zapeljevanja

Ravnanje mlajše ženske je pri moji ženi najprej sprožilo razširitev oči, nato grozo na obrazu in šele zatem sik skozi stisnjene zobe in skoraj bele ustnice.
“Kaj ti je naredila?!”
Umaknil sem se za korak bolj nazaj in počasi, kolikor se da brez vpletanja čustev ponovil dogodek pred nekaj urami.
“Jah, pač tam sem stal, pa roko sem imel naslonjeno na naslonjalo stola in je prišla mimo, za mojim hrbtom, položila svojo roko na mojo in me s kazalcem počasi pobožala čez členke prstov, pa vse gor do ure.”
“In kaj si ji ti rekel?”
“Nič ji nisem rekel, če sem pa gledal vstran in se pogovarjal z ljudmi, pa preden sem dojel, je bila nekaj korakov vstran. Kaj naj grem za njo in potem kaj? Naj ji rečem Joj, oprosti, je bilo to namerno ali slučajno?”
Moja kraljica je pihala skozi nos, ne da bi prenehala s sikanjem.
“Kako si upa?!”
Zdelo se mi je, da moram umiriti situacijo.
“Pa saj, če dobro pomislim, se je morala kar spretno zriniti med steno in stolom, pa mogoče ni imela druge, je izgubila ravnotežje, se prijela za prvo stvar, ki ji je bila pri roki in tam je pač bila tudi… moja roka.”
“Pa saj ne vem, koga naj prej zmlatim, njo ali največjega butla na svetu!”
“Kdo pa je največji butl na svetu?”
Obrnila se je na peti in odvihrala nekam iz hiše. Kar nekaj časa je ni bilo na spregled, ko se je končno pojavila, se je samozavestno smehljala.
“Veš, sem razmišljala,” je začela pogovor, “saj ji ne zamerim, poglej se, kak moški si. Tako pač je.”
“Še zmerom misliš, da je to naredila namerno?”
“Oh, srce.” Pobožala me je po laseh in mi namenila pogled, kot ga nameniš tistemu, ki ne šteka.

Naslednji dan nas je obiskala prijateljica Polona Požgan. Pogovor je skakal zdaj v eno, zdaj v drugo temo in ni vrag, da ne bi moja lepotica omenila dogodka s prejšnjega dne. Polona naju je nekaj časa nepremično gledala, se obrnila k meni in me vprašala:
“Pa te je pogledala?”
“Ne,” sem odgovoril, “ves čas, vsaj tako se mi zdi, je gledala tja, kamor je bila namenjena.”
“Hm, to je pa zelo zvito in pametno.”
Nad glavo se mi je narisal velik vprašaj. Sem kaj zamudil?
“Kako to točno misliš?”
“Glej, Kamenko,” me je, se mi zdi kar pokroviteljsko, nagovorila, “če te je pobožala po roki in te ni pogledala, si je pustila obe možnosti odprti. Ker je nisi pogledal, se je obnašala, kot da se ni nič zgodilo. Če bi jo pa pogledal, bi te pogledala nazaj in se ti nasmehnila.”
Odkimaval sem z glavo.
“Ma dajte no, ženske si kar nekaj namislite in potem okoli tega gradite dramatične zgodbe. Nič takšnega ni, če kdo malo s prstom potegne po tebi.”
Punci sta se spogledali.
“Kesar,” zdaj je bila moja ljubezen ta, ki je prevzela pogovor, “to je največ. To je seks. To je zapeljevanje. To zadane v glavo, to te začara, prevzame. Kaj ti ni jasno?!”
Bil sem tiho. Nisem verjel, a tudi nisem več drezal v to.

Nekaj dni kasneje sem se s sodelavkami odpravil na eno konferenco. Enkrat sredi dneva, po koncu odmora, sem vstopil v konferenčno dvorano, ko me je zgrabil hudič. Tisti hudič, ki mi govori, da naj ničesar ne verjamem, dokler sam ne preizkusim. Ob prehodu med sedeži sem opazil dolgoletno prijateljico, ki ima rada punce. Popolna tarča. Previdno sem stopil proti njej, nisem želel, da me opazi. Ko sem bil že skoraj za njenim hrbtom, sem ji s kazalcem nežno in počasi potegnil po roki in nadaljeval s hojo. Nato sem se obrnil in jo pogledal. Imela je široko odprte oči in na obrazu popolno začudenje. Stopil sem nazaj k njej.
“Oprosti,” se mi je smejalo, “moral sem nekako preizkusiti, če to res deluje tako, kot so mi rekli.”
“Deluje, deluje,” je rekla in dodala, “meni res ni do tipov, je pa malo manjkalo, da ne bi šla za tabo.”


Ne pozabite. Prednaročite se na mojo knjigo Žena ima vedno prav in jo dobite med prvimi ter po ugodnejši ceni. Več na kamenko.si

Foto: Bruno Glätsch / Pixabay