Zgodbe

Beri drobni tisk

S sodelavko iz sosednje države sva se srečala v Parizu na poslovni konferenci. Strinjala sva se, da posel ni vse, zato sem jo zvečer povabil na sprehod po Champs-Élysées in na kavo. Dobila sva se ob dogovorjenem času na dogovorjeni aveniji in kmalu pristala v luksuznem hotelu Barrière Le Fouquet’s.
Sedla sva za majhno okroglo mizo v hotelski kavarni. Luči so bile na pol ugasnjene, sveče na mizi so gorele in ob robu kavarne so se trije jazzisti pripravljali na svoj nastop. Toliko sva bila pod vtisom, da sva se srečala in v pričakovanju zgodb, ki si jih bova povedala, da se nisva ukvarjala ne z glasbo, ne z ambientom, tudi s tem ne, da sediva v luksuznem hotelu. No, vedela sva, da ni poceni, zato sva sedla v kavarno in ne v restavracijo ter naročila samo vsak svojo Coca-Colo. Beseda je dala besedo in jazz je naredil svoje. Dve uri kasneje mi je natakarica prinesla račun. Znašal je 46 evrov za dve mali 0,25l steklenički Coca-Cole.
“Oprostite, ne vem, če smo se prav razumeli, midva sva naročila samo dve majhni kokakoli?”
Natakarica je pokazala na manjši beli list papirja, ki je ležal sredi najine mize. Na njem je bila, v angleščini, reklama za jazz koncert in spodaj z majhnimi črkami cenik za pijače:
Prva pijača: 23 €
Druga pijača: 10 €
Plačal sem 46 evrov in pobrala sva se od tam. Danes, slabih 20 let kasneje, se ne spomnim več najinega pogovora, se pa spomnim hotela in računa za dve kokakoli, ki sta od takrat eden mojih najboljših opomnikov, da moram prebrati vse, kar zadeva mene, ne glede na to ali je tisk mastni ali drobni.

To je Hôtel Barrière Le Fouquet’s
Foto: Mari HelinUnsplash