Zgodbe

Banana gospa

Najprej naj povem, da ne vem, če sem ravnal prav. Mogoče nisem. Verjetno nisem. A radovednost in navihanost sta bili premočni. Nisem se mogel upreti, pa sem imel možnost narediti karkoli.
Zgodba gre takole:
Moja lepa, čudovita žena je brez oklevanja izkoristila trenutek, ko sem ji glasno pojamral, da ne morem delati okrog hiše, če nimam pri sebi pravega orodja in pravega materiala. Skoraj istočasno, ko sem si izboril izhod v Bauhaus, mi je na telefon poslala prijazno sporočilo, oziroma, kot bi rekli po domače, nakupovalni seznam.
“Srce, dragi, kupi prosim tri sladke smetane, mlete orehe in toaletni papir. <3”
Nisem se pritoževal. Sprejel sem dejstvo, da moram v nakupovalni center in se obenem naskrivaj veselil, da me bo to stalo samo dobrih deset evrov.
Obisk Bauhausa je šel po načrtu, pomeni, da sem zapravil dvakrat več, kot sem nameraval. Zadovoljen, da mi nekaj časa ne bo zmanjkalo peska z granulacijo 0-4 mm, sem se odpravil v trgovino s prehrano. Smuknil sem med police, pograbil vse, kar je bilo na seznamu in se odpravil k blagajni. Postavil sem se v vrsto, ki je bila najkrajša, a je bil tam najkrajši tudi tekoči trak, na katerega se polagajo izdelki. Blagajničarka je svoje delo opravljala temeljito in z zmerno hitrostjo. Nikomur se ni mudilo, vse je nakazovalo na še en običajen, dolgočasen dan. Ko se je tekoči trak pomaknil toliko naprej, da sem lahko nanj položil svoje stvari, sem najprej kot vojake drugo ob drugo postavil sladke smetane, ob njih mlete orehe in za sladkimi vojščaki toaletni papir, ki je bil pa predolg, da bi ga postavil počez. Ker je bil tekoči trak zelo kratek, nisem želel toaletnega papirja postaviti po dolgem, čeprav za mano ni bilo še nikogar. A nisem imel izbire. toaletni papir je zavzel ves trak, kar ga je še ostalo.
Trenutek kasneje se je za mano postavila starejša gospa s tankimi usnicami, malomeščansko natopirano frizuro, svilenim rdečim šalom, pozlačenimi očali in oblečena v kakovostni indigo modri plašč. Nisem uspel prebrati blagovne znamke njene torbica, a se je videlo, da je spadala v višji cenovni razred.
Gospa je imela v svoji košari dve vrečki, v vsaki je bilo osem banan, imela je dve škatli testenin in še nekaj izdelkov, ki niso pritegnili moje pozornosti. Ob vsem, kar je gospa imela, je nekaj, česar ni imela. Ni imela potrpljenja čakati, da se miniaturni tekoči trak premakne naprej. Najprej je iz košare pograbila eno vrečko z bananami in jo položila desno od mojega toaletnega papirja, v “moj nakupovalni prostor”. Drugo vrečko je položila levo od papirja. Testenin ni imela več kam dati, zato jih je dala na moj toaletni papir.
Ok. Vedel sem, da je to trenutek, ko bi jo lahko prosil za malo uvidevnosti, pa me je prešinilo, da izdelki, ki sem jih dal na trak, v resnici še niso moji, ker jih še nisem plačal. In obenem sem pričakoval, da bo svoje stvari prerazporedila takoj, ko se bo tekoči trak premaknil.
Tekoči trak se je premaknil. Gospa je testenine položila za moj toaletni papir, eno vrečko z bananami prav tako, za drugo vrečko z bananami ji je pa zmanjkalo prostora, zato jo je samo malo potegnila nazaj in tako pustila. Če bi gledal iz ptičje perspektive, bi trdil, da je dobra polovica banan pripadala k mojemu nakupu.
Nehote sem se začel potiho nasmihati in si ob tem gristi usnice. Obrnil sem se na drugo stran, da gospa ne bi opazila mojega čez cel obraz razvlečenega nasmeha. In takrat sem se odločil, da se bom malo poigral z njo. Počakal sem na trenutek, ko sem bil na vrsti in sem, tik preden je blagajničarka pograbila toaletni papir, zelo počasi stegnil roko proti kovinski ploščici, na kateri je pisalo “Naslednji kupec” in ploščico, spet počasi, da ne bo kdo kaj spregledal, položil direkt na njeno vrečko z bananami, točno do tja, do koder je segel tudi moj toaletni papir. Gospa, ki je spremljala vsak moj gib, je najprej zelo široko zazijala proti svoji vrečki banan, na kateri je zdaj čez polovico stala kovinska ploščica. Trenutek kasneje ji je kri butnila v obraz. Niti za trenutek me ni pogledala. Tudi blagajničarke ne, ki se je tihoma hihitala. Gospa je stegnila roko proti ploščici in jo s prsti frcnila iz vrečke z bananami. Z blagajničarko nisva upala govoriti, da ne bi prasnila v smeh.
Na poti domov sem razmišljal o tem, ali sem ravnal prav. Po eni strani mi je bilo žal, da sem gospo izzval. Je le bila starejša oseba in jaz sem dovolj pameten, da bi se lahko temu mirno izognil. A po drugi strani … po drugi strani mi je bilo malo žal, da nisem poskusil z drugo idejo. Ne vem, kdaj se mi bo ponovno prikazala priložnost, da bi na blagajni, iz vrečke, ki ni moja, odtrgal eno banano, jo pred vsemi olupil in pojedel.


Image by StockSnap from Pixabay

Related Posts