Zgodbe

Avtopilot

Nemalokrat se mi je zgodilo, da sem se nekam odpravil z avtom in mi je takoj, ko sem sedel v avto, misli odneslo po svoje. Dobesedno se mi je vklopil avtopilot. Pred časom, nekaj let po tem, ko sem se iz Maribora preselil v Ljubljano, sem se iz centra Ljubljane namenil v Citypark in sem šele pri Domžalah spoznal, da sem avtomatsko peljal proti Mariboru. Od takrat se ni nič spremenilo. Celo nasprotno. Avtopilot tolče nadure.

“Kam greš?”
“Na Rakitno, mojster za granitne pulte pride na ogled.”
“Greš mimo trgovine?”
Nič ne rečem.
“Torej greš mimo trgovine. Kupi prosim tri zavitke masla, prosim, nam je zmanjkalo za jutri za sladico.”
“Pošlji mi sms, da ne pozabim.”
“Oprosti, kaj? Sms na ti pošljem? Ker si ne moreš zapomniti, ali kaj?”
“Neee, ampak zato, ker sms-a ne odprem in mi kaže neprebrana sporočila direkt na ekranu, pa zato ne pozabim.”
Odkimala je in v roke pograbila svoj telefon.
Minuto kasneje, ko sem se že odpeljal, je priletel sms. Vedel sem, da je sms ženin, zato ga nisem odprl.
Na Rakitni sva z mojstrom premerila prostor za pult, namenjen letni kuhinji, rekla besedo, dve o kamniti škarpi, Primožu Rogliču in slovenski odbojki ter se dvajset minut kasneje poslovila. Sonce je sijalo na hišo, nikjer ni bilo nikogar. Spravil sem se v garažo in iz nje izvlekel ležalnik. Da se malo spočijem po napornem dnevu. Zazvonil je telefon. Klical je mojster, je pri meni pozabil kotnik, tisto rumeno kovinsko ravnilo, dolgo en meter in v obliki črke L. Je prosil, če ga lahko pripeljem dol v dolino k Mercatorju, ko se bom vračal in naj ga pokličem, ko bom blizu. Seveda sem mu obljubil, da mu kotnik dostavim, obenem me je zagrabila rahla panika, da ga ne bi pozabil, zato sem kar takoj pospravil ležalnik, prijel kotnik v roke in sedel v avto. Kotnik sem položil čez kolena, da ja ne bi pozabil.
Dobre pol ure kasneje sem parkiral pod stanovanjem v Ljubljani. S kotnikom na kolenih in brez masla. Jebemmumater. Odpeljal sem se dvajset minut nazaj proti Mercatorju in poklical mojstra, da sem “krenil iz Rakitne”. Medtem sem iz sredinskega predala vzel pisalo in listek, nanj napisal MASLO in ga celo pot držal v desni roki. Z mojstrom sva se srečala pred Marcatorjem, oddal sem kotnik in odbrzel domov.
Ponovno sem parkiral na parkingu pod stanovanjem, želel prijeti telefon in ugotovil, da v roki držim listek z napisom MASLO. Popizdil sem. Skočil sem iz avta in se peš odpravil v prvo trgovino po maslo.
“Kje si bil tako dolgo?” Žena me ni šparala z vprašanji.
“Ma saj veš, mojstri pa to,” sem odvrnil in na pult zložil tri zavitke masla.
“Kaj pa ostalo?”
“Kaj ostalo?”
“A nisi dobil sms-a?”
Pogledal sem sms.
“Tri masla, liter mleka, sladka smetana, maline. Ljubim te <3.”