Zgodbe, ki jih pišejo sosedje

Vsi mi smo sosedje. Eni bolj, eni manj zabavni v svojem početju. Nikoli nisem videl, le kdaj mogoče slišal, kaj moji, sedaj že bivši, sosedje počnejo pri sebi doma. Sem se pa prekleto dobro zabaval vsakič, ko sem jih opazoval na skupnih parkiriščih. Trije si zaradi svoje neobičajnosti zaslužijo, da jih delim z vami.

SOSED ENA

Nekega sobotnega popoldneva sem, v stanovanju sredi Ljubljane, s knjigo v roki sedel v dnevni sobi, tik ob oknu, ki je gledalo na parkirni prostor. Napovedano je bilo deževno vreme, a je sonce cel dan neusmiljeno žgalo in vsaj od tam, kjer sem sedel, na nebu nisem opazil oblačka.
Parkirišče je bilo ta dan na pol prazno, čeprav čez teden nabito polno, odkar so oboji spodnji sosedje svoje stanovanje oddali študentom. Od takrat smo težko našli prost parking, razen med petkom in nedeljo zvečer, ko je bilo avtomobilov za vzorec.
Poskušal sem se osredotočiti na branje, ko mi je pozornost pritegnil sosed, ki se je čez parkirišče počasi sprehodil do svojega avta. V eni roki je držal vedro, v drugi veliko rumeno gobo. Vedro je položil ob avto, vanj vrgel gobo, si popravil hlače, gobo izvlekel iz vedra in jo položil na streho avta. Ko je potegnil, je za njim ostala bela pena. V manj kot petih minutah je sosed pedantno našamponiral svoj avto, odložil gobo v vedro in pogledal v nebo.
Sledil sem njegovemu pogledu in vse, kar sem videl, je bila neskončna modrina. Odložil sem knjigo, vstal, odprl okno in se ozrl k sosedu in njegovem pobeljenem avtu.
“Živijo, sosed,” sem se zadrl navzdol.
Mirno je pogledal proti meni in dvignil roko v pozdrav.
“Kaj bo dobrega?” sem nadaljeval, radoveden, kaj se dogaja.
Pokazal je proti nebu.
“Dež bo. Kmalu. Zastonj avtopralnica.”
Pograbil je vedro, se mi nasmehnil, pomahal in se odpravil domov.
Nekaj minut kasneje so se nad nami zgrnili črni oblaki in pričelo je liti kot iz škafa. Od sosedovega bleščečega avta se je proti kanalizacijskem kanalu vila bela spenjena reka. Edina jeba je bila, da kanal ni požiral.

SOSED DVE

Eno dopoldne sem se v službi polil s kavo. Čakal me je pomemben sestanek, zato sem se odpeljal domov preobleči. Pripeljal sem pred blok, na prepolno parkirišče, pustil avto sredi ceste, pozdravil soseda, ki je prav tam sredi ceste stal ob svojem avtu in kadil, skočil domov, se preoblekel, pritekel nazaj, ponovno pomahal sosedu, ki je še zmerom stal na istem mestu in se odpeljal nazaj v službo.
Dobrih pet ur kasneje sem se odpravil domov, pripeljal pred blok in ga ponovno zagledal. Še zmerom je stal na istem mestu. Ustavil sem se ob njem.
“Živijo, sosed, vse pod kontrolo?” sem se pošalil.
Prikimal je.
Pogledal sem po nabito polnem parkirišču.
“A ni prostega parkinga?”
S stisnjenimi ustnicami je odkimal.
Stopil sem iz avta in s pogledom preletel čez prostor.
“Tam je en,” sem pokazal proti smetnjakom, kjer bi se dalo stisniti še eno pločevino.
Odmahnil je z roko.
“Ni mi všeč,” je zamrmral in počasi potegnil dim.
Skomignil sem z rameni. Avto sem stisnil ob smetnjake in se odpravil domov.
Naslednje popoldne sem ga ponovno zagledal, še preden sem pripeljal do parkirišča. S cigareto v roki je stal sredi glavne ceste in usmerjal promet.
“Živijo, sosed. Kaj dogaja?”
Pogledal me je, kot bi ga želel okrasti.
“Ta parking je moj,” je zasikal, “ostani tam in se ne premikaj!”
Tisti večer sem srečal sosedovo ženo.
“Vašemu možu pa ni vseeno, kje parkira svoj avto,” sem se ji nasmehnil.
Skomignila je z rameni in se mi nazaj nasmehnila.
“Glej, meni je čisto v redu, da cel dan visi na parkingu, samo, da ni doma ali v gostilni.”
Na nek bizaren način sem ji dal za prav.

SOSED TRI

K starejšemu sosedovem sinu se je priselila njegova punca. To je bil dan, ko je njihovo gospodinjstvo po novem štelo pet članov in tri avtomobile. Na parkirišču ob bloku, ki je bil zastonj in blizu poslovnih stavb, smo imeli težave že z enim avtomobilom, kaj šele s tremi. A sosed ne bi bil sosed, če se ne bi spomnil kombinatorike, po kateri so vsi člani družine ves čas parkirali na treh najboljših parkirnih mestih.
Ideja je bila enostavna. Parkirišče je lahko istočasno zapustil le en avto. Kadar je torej kdo od njih moral z avtom po opravkih, je s sabo vzel ključe vseh treh avtomobilov. Svojega je postavil na cesto, ostala dva pa preparkiral tako, da sta vsak zasedla eno in pol parkirišče. Dokler tega nismo ugotovili, smo se jezili nad sosedovo nesposobnostjo parkiranja. Ko smo dojeli, kaj se dogaja, smo ostali odprtih ust.
Sosedje se niso dali motiti in nam se ni dalo ubadati z njimi. Za zabavo in iz čiste nagajivosti smo si predstavljali njihovega starejšega sina, ki ga ponoči pritisne lulat, pa vstane in potegne svojo spečo punco čez svoj del postelje. Za ziher, da se mu ne bi mlajši brat parkiral ob njegovi najdražji.

Photo by Georgia de Lotz on Unsplash

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Pozor, tečen moški v hiši

Korakal sem po hiši, kot bi vadil za generala. Vse mi je šlo na živce. Nisem vedel, kaj me je pičilo, niti trudil se nisem, da bi ugotovil. Tisti trenutek mi je ustrezalo gnezditi na mračni strani dneva. Ustrezalo mi je iskati nepopolnosti, bentiti nad njimi in si s tem spihati dušo. “Kesar,” se mi…

Preberi več

Moja žena nič ne čuti

Moja lepotica ima slepo pego. Nahaja se vzdolž njene desne strani in se aktivira samo, ko vozi moj avto. V cestni terminologiji bi se temu lahko reklo mrtvi kot, s tem, da je pri moji ženi v tem kotu mrtvo vse, kar se nahaja desno od mojega avta. Z najdražjo sva skupaj okrog osem let.…

Preberi več

Sam doma

Nedelja, 24. 2. 2019 Dan pred počitnicami. Žena se ni počutila najbolje. Neugoden prehlad, zamašeno in boleče uho. V lekarni sem nabavil vse, kar bi ji lahko pomagalo, da bi si končno privoščila kratek dopust na morju – Aspirine, pršila za grlo, Isla bonbone. Lekarnarko sem celo prosil, če mi zraven komerciale proda homeopatijo. Kar…

Preberi več