Vikend, ko sva z ženo pozabila nase

vikend

Ta vikend sva, po nekaj dolgih mesecih, z najdražjo prišla na svoj račun. Vsi otroci so bili zdoma, nekateri pri preostalih starših, spet drugi kje sami na svojem. Nestrpna sva bila kot mlada nervozna cucka. Vedela sva, da bova veliko spala, se imela rada, gledala televizijo, brala knjige, gurmansko jedla, se spet imela rada, spet jedla, skratka, med nami, vse, kar bi lahko počela tudi sicer, le tu in tam kaj na skrivaj.
V petek proti večeru, takoj za tem, ko sva za otroki zaprla in dvakrat zaklenila vrata, je žena odvihrala v kuhinjo, na hitro popekla kruhke ter jih obložila s šunko, sirom in jajcem. S polnimi krožniki v rokah sva se vrgla na kavč, raztegnjen v veliko posteljo in prižgala TV. Večer je bil popoln. Počela sva popolnoma nič in, utrujena od tega niča, proti polnoči objeta zaspala.
V soboto zjutraj sva ugotovila, da nimava kruha. Našla sva stare toaste, ki jim je potekel rok, a to ni bilo pomembno, ker sva jih tako ali tako popekla. Štelo je samo to, da sva bila sama.
Po zajtrku sem se lotil montaže novih karnis v otroških sobah. Ženi sem obljubil, da bom en dva tri nazaj v njenem objemu, in to bi mi tudi uspelo, če ne bi ostal brez vijakov s kavlji. “Samo do soseda še skočim, morda ima on prave vijake,” sem ji zaklical in izginil iz hiše. S sosedom sva obrnila njegovo in mojo garažo, a nisva imela srečne roke. Vrnil sem se domov, ravno za čas kosila.
Za kosilo nisva imela ničesar pripravljenega. Nekaj časa sva stala pri odprtem hladilniku in zijala v prevelik prostor za tako malo hrane. “Glej, kotleti,” je najdražja pokazala na en paket tam zadaj. “Pa riž in solato narediva zraven, bo hitro.” Hitro že, hitro. Gurmansko malo manj.
Popoldne sem znova iskal rešitve za karnise, pospravljal garažo, razstavljal stranice kavča, ki so mi šle na živce, žena je medtem pospravila celo hišo, dala prati vse rjuhe, pospravila novoletno smrečico …
Zvečer sva padla na kavč.
“Nimava ničesar za večerjo,” je iz mirnega potarnala žena.
Znova sva se postavila pred odprti hladilnik in buljila vanj.
“Dajva ven vse, kar imava, pa si narediva vikend narezek” je pametno predlagala najdražja.
Izpaznila sva hladilnik, narezala vse, kar se je dalo rezati, položila na pladenj in pladenj postavila na jedilno mizo.
Žena je zmajevala z glavo medtem, ko je štela, koliko različnih vrst na pol posušenega sira sva imela v hladilniku.
“Tudi to ni ravno gurmansko, stari.”
“Kruh?”
“Nimava. Nisi ga spekel.”
“Sranje. Toasti?”
“Tisti stari. Jih popečem?”
“Daj, tako ali tako nimava druge. Če pojeva te ostanke s pladnja, bova verjetno brez težav preživela noč.”
Pojedla sva vse, kar sva imela. Nisva imela dovolj. Žena je naredila še puding. Preden sva se odpravila spati, sem spekel kruh. Zaspala sva objeta.
V nedeljo zjutraj sva zajtrkovala kruh in maslo.
“Danes ti bom pripravila super kosilo,” me je potolažila najdražja.
“Aja?” Zasijal sem do Saturna.
“Ja, najprej bova pojedla včerajšnje kotlete in solato, potem ti bom naredila jabolčno pito.”
Nisem vedel, naj se zaradi kotletov zjočem ali zaradi pite vriskam od veselja. Prikimal sem.
“Boš naredila dobro pito?”
“Najboljšo, srce. Zate najboljšo.”
Nekaj pred poldnevom je moja čudovita žena razvaljala testo, ga položila v pekač, gor vrgla naribana jabolka, prižgala pečico in tik, preden bi vanjo morala dati pekač s pito … je zmanjkalo elektrike.
Okrog petih popoldan se je domov vrnila druga najmlajša. S sabo je prinesla nekaj kosov marelične torte. Vse kose sva ji pojedla. Ni šlo drugače. Vikend brez otrok je bil prenaporen.

Preberite še: Nespečnost – vladarica najinih noči
Ideje za darila moškemu najdete TUKAJ :).
Knjige kot darilo za valentinovo pa najdete TUKAJ.

Scroll To Top
Facebook Twitter Instagram linkedin