Valentinovo malo drugače

valentinovo

Obožujem ljubiti in želim biti ljubljen. Imam izjemno srečo, pa tudi malo poguma, bi rekla moja draga, da živim z ženo, s katero se ljubiva in imava, kar ni niti najmanj samoumevno, ob sebi zdrave otroke. Z najdražjo sva si nekako izborila svoj prostor, v katerem sva lahko vse, kar običajni pari smo – zaljubljenca, prepirljivca, podpornika, drug drugemu občinstvo.
Ob vsem napisanem mi valentinovo kot praznik hodi malce … odveč. Ne vem, kaj točno naj počnem s tem dnevom. Naj najdražjo poljubim večkrat, kot sem jo vse ostale dni v letu? To je praktično nemogoče, če pa ves čas “visim na njej”. Naj jo poljubim strastneje? Je to še sploh možno? Je to dan, ko ji povem, da je lepa? To ji povem dvakrat na uro. Ji povem, da jo ljubim? Ha, to ji povem vsak dan. Če bi to besedo šparal za valentinovo, bi jo verjetno lahko izrekel samo najbližji smreki. Ta je edina, ki v času neme ljubezni ne bi pobegnila. Oziroma, samo malo. Dajmo reči, da bi to izrekel najbližji bukvi. Ker smreka ima korenine zelo plitvo, če se malo potrudi, jih lahko izvleče iz grude, jih pretegne in steče stran.
Naj ženi kupim kaj in jo presenetim in razveselim? Ok, razumem, darilo, pozornost. Ampak midva sva drug do drugega pozorna vsak dan. Včasih bolj, včasih manj, a sva. In vse si poveva, tudi to, kaj si želiva. Ne skrivava in nato upava, da bo drugi uganil.
“Ah, če ve, kaj bo dobila, se ne bo tako razveselila,” sem slišal enkrat od gospodične, ki obožuje takšne praznike in presenečenja.
Seveda, presenečenje. Se spomnim enkrat, ko sem eno svojo punco presenetil, pa ji je bil modrc premajhen, hlačke pa prevelike. Ni se razveselila, je pa bila presenečena. Zelo.
Skratka, ne vem, kje naj ta praznik primem, da bi si ga bolje ogledal in razumel, kaj takšnega mi prinaša, česar mi katerikoli drugi dan ne more. “Ljubezen potrebuje svoj dan,” sem prav tako že slišal in iskreno, kar strah me je, ko katera stvar, dejanje, čustvo dobi svoj dan. Recimo knjiga je dobila svoj svetovni dan samo zato, ker ljudje vedno manj beremo.
A po drugi strani, četudi ne vem, kaj točno s tem dnevom početi, mi je valentinovo na nek način zlezlo pod kožo. Morda zato, ker ji na ta dan lahko rečem Hvala, ker me ljubiš. Morda zato, ker je to edini dan v letu, ko lahko ženi rečem “Ljubim te”, ne da bi me draga pogledala postrani in vprašala: “Kaj je? Kaj bi spet rad?”

Kamenko Kesar (to sem jaz) je pisec, avtor (pišem v tretji osebi, da zveni pomembneje) treh knjig o ljubezni. Avtor ve, da na prvo branje ne zgleda tako, a globoko v zgodbah jo je čutiti, pravi. Njegova žena se strinja z njim. Enkrat za spremembo.

Scroll To Top
Facebook Twitter Instagram linkedin