V nekaj korakih do popolnega poraza

Moški imamo vsak svoj način, kako ženi povedati nekaj, česar ne želi slišati. Moj način je sestavljen iz naslednjih faz: nekaj dni priprav in subtilne čustvene manipulacije, izvedba občutljive komunikacije, drama, reverzna manipulacija, poraz. Brez izjeme.

“Poslušaj.”
Prijel sem jo za roko in jo posedel predse. Nagubal sem čelo, grizel spodnjo ustnico in gledal nekam dol, kot bi novica bila tako dramatična, da ne bi prenesel njenega bolečega pogleda, ko bi jo slišala.
“Že nekaj dni razmišljam…”
“Vidim, srce, zelo si zaskrbljen. Povej mi. Meni lahko vse poveš.”
Prikimal sem. Uboga revica, pojma nima, kaj jo čaka.
“Ne vem, kako bom zmogel…”
“Seveda boš zmogel, srce.”
“Kako veš, če ti še nisem…”
“Ti zmerom zmoreš.”
Globoko sem vdihnil. Drži se načrta, Kesar. Ne daj se motiti.
“Se spomniš, ko sva govorila o nadstrešku iz dnevne sobe?”
“Seveda, vsi se veselimo, da ga boš prenovil in razširil in da bomo lahko zunaj tudi ob najhujšem dežju,” se mi je nasmehnila.
“Ja, to bo kar velik strošek.”
“Če želiš narediti dobro, to nekaj stane.”
“Pa severna stran hiše, ki še ni urejena…”
“Prepričana sem, da imaš dober načrt, kako urediti ta del.”
“Imam, ampak bo kar nekaj denarja potrebnega, ker bom potreboval vrtnarijo, da mi pomaga.”
“Dobro si se odločil, mož moj, tako ponosna sem, da si se poročil z mano.”
Pogled mi je zastal na njenem obrazu. Me zajebava? Ni zgledalo, da bi me. Bila je resna in če bolje pogledam, tudi ponosna.
“Pa veš, ti krediti, ki jih še imam…”
“Vsak mesec si bližje koncu tega, čestitam, heroj moj.”
“Tlakovce moram kupiti…”
“A iste, kot jih imamo na ploščadi?”
“Ja, takšne, niso poceni, a veš.”
“Zelo so mi všeč, otroci bodo veseli, ko bo ta del okrog hiše končno urejen.”
Ta je bila nizka. Ko me želi nadvladati, potegne iz rokava otroke in njihovo srečo in veselje.
“Draga, ne vem, če si bomo letos lahko privoščili dopust.” Stisnil sem zobe in čakal na kontra udarec.
“Razumem te, srce, tudi jaz ne vem, kako bo s tem dopustom. Korčula mi je zelo všeč, ampak tudi mobilne hiške v Šibeniku, mali dve tam uživata na polno.”
Pogoltnil sem slino.
“In ne pozabi, možek, da si otrokom obljubil košarkarski koš za hišo.”
Jebemmu. Še to.
“Glej, Alenka, ne vem, če sem bil dovolj jasen. Ne vem, če si bomo letos sploh lahko privoščili dopust.”
Prikimala je in mi prijela dlan.
“Kako lepo izrečeš moje ime. Kar toplo mi je pri srcu. In a se spomniš, kako je bilo lani poleti lepo, ko smo se sprehajali ob plaži in pili koktejlčke v baru ob morju?”
Spomnil sem se koktejlov, 50 kun je stal en. Stol sem potegnil bliže in se nagnil k njej.
“Punca, ne bom imel dovolj denarja, da bi prenovil vse okrog hiše in si privoščil dopust.”
Pobožala me je po licih.
“Kdaj si si nazadnje opral lase?”
“Kaj?”
“Mastne lase imaš.”
“Žena, dopust.”
“Sprosti se, lepi moj mož, dva tedna morja ni še nikogar pokopalo.”
“Nimam denarja!”
Žena je vstala.
“Vzemi šampon na levi, tistega nihče ne mara, čudno diši.”
“Alenka!”
Sedaj sva oba stala, obrnjena drug proti drugemu. V njenih oče sem videl solzo.
“Želiš mi vzeti tisto, kar imam najraje,” je zašepetala in segla v žep po robec.
“Ne vem, če bom zmogel, srce.”
Prikimala je.
“Ljubim te, dragi moj.”
“Ljubim te, čudovita moja.”
Stala sva tesno objeta.
“Samo midva sva in midva bova ostala za vedno,” je zavzdihnila.
Strinjal sem se.
“Otroci tako hitro rastejo,” je dodala.
Prikimal sem.
“Starejša dva imata že svoje življenje. Samo mali dve čebeli lahko še objemava.”
Zavzdihnil sem.
“Čez par let še ti dve ne bosta želeli nikamor z nama,” je nadaljevala.
Oči so se mi napolnile s solzami.
“Vse, kar nama bo ostalo, bodo spomini na lepe skupne trenutke.”
Segel sem v žep po robec.
“Skupna potovanja, kako si jih učil plavati, skakati na glavo v morje…”
Prva solza je spolzela po obrazu.
“Se spomniš njunih modrih ustnic, pa kako sta se tresli, ko sta prišli iz vode, se na hitro pogreli in se vrgli nazaj na morje?”
Nekaj me je peklo v grlu.
“Veš, Alenka, mogoče pa ni nujno, da uredim severno stran hiše.”
“Pa jaz bom moderirala še več dogodkov in vodila še več okroglih miz, obljubim.”
“Mogoče bi pa res lahko na hitro skočili na morje.”
“Ti si moj moški, vedela sem, da zmoreš.”
“Hvala, ker verjameš vame.”
“Zmerom sem si želela preživeti cel mesec na morju.”
Slina se mi je zaletela v sapnik.
“En mesec?!”
“Šala, srce, joj, kako si občutljiv. Vem, da si ne moremo privoščiti takšnega dopusta. 14 dni bo čisto dovolj.”
Strinjal sem se. Mesec dni dopusta si pa res ne moremo privoščiti.

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Moja draga je ponosna name

Nekoč, pred 25 leti, smo se moj prijatelj Matjaž, moja takrat nova punca in jaz zbasali v prijateljev avto in se odpeljali nekam, pozabil sem kam. Matjaž je za volanom fural frajerja. Na cesti, po kateri smo drveli okrog 80 na uro, je imel odprto voznikovo okno, skozi katero mu je visela leva roka, z…

Preberi več

Razmišljam na glas

Pred sabo sem potiskal nakupovalni voziček in bil globoko zatopljen v svoje misli. Prerekal sem se sam s sabo zaradi neumnosti, ki sem jo storil tisti dan. Da bo pa zdaj šlo vse narobe, sem si očital, pa kaj mi je bilo tega treba, ampak saj ni bilo tako hudo, sem se obenem tolažil, pa…

Preberi več

Oprostite, bi vas moral poznati?

“Heeej,” mi je prejšnji mesec na ulici pomahal vitek moški, stopil do mene in mi stisnil roko. “Kako si, stari?” “Dobro,” sem odvrnil, ne da bi vedel, s kom se pogovarjam. “In ti?” “Tudi, stari.” Prikimal sem. Bil sem tiho. “In drugače?” je nadaljeval ta nekdo. “Pa ti, gre, hvala,” sem mu odvrnil. “In pri…

Preberi več