V naši hiški, na robu gozda, se je zgodil upor. Upor najmlajših najstnic proti vladajoči garnituri – meni. Nisem pričakoval takšnega odziva. Bil sem prepričan, da je bila moja odločitev premišljena in edina prava in da bomo vsi imeli nekaj več od tega. Nisem se posvetoval z vsemi, ki bodo čutili posledice moje odločitve. Nisem odprl debate, nisem dal možnost drugim, da povedo, kaj si mislijo. Posvetoval sem se z ženo in to je bilo to. Potem sem, za jedilno mizo po končanem kosilu, pač sporočil novico še najstnicama.
“Naslednji teden bomo prepleskali celo hišo.”
Mali najstnici najprej nista nič komentirali, nato je padlo prvo vprašanje.
“A v iste barve?”
Stene naše hiše so namreč polne barv. Vijolične, oranžne, zelene, modre, rumene, … ni barve na naši steni, ki je ne bi našli na mavrici. Takrat smo se odločali demokratično. Vsak je imel pravico izbrati barve za stene. Moj sin, ki je bil star 10, je hodil po zgornjem nadstropju in kazal s prstom na stene ter določal:
“Zelena, rumena, modra, zelena, …”
Najmlajša, takrat stara dve leti, je prav tako imela svoje najljubše barve.
“jumeeena, ejdeeeca, zejeeeena, …”
Tokrat sem želel stvari postaviti na svoje mesto, zato sem imel na vprašanje, če bomo pleskali v iste barve, jasen in glasen odgovor.
“Ne, cela hiša bo v toplo beli barvi.”
Najstnici, stari 11 in 12, sta se spogledali.
“Cela hiša?”
“Ja.”
“Tudi naše sobe?”
“Tudi.”
Trenutek, dva je vse zgledalo normalno, nato so najmlajši začele teči solze po obrazu, starejša je stisnila ustnice.
“Punci, to bo čudovito, kot bi živeli v novi hiši,” sem hitel pojasnjevati.
“Kaj pa nalepke?” je skozi solze vprašala najmlajša.
“Morali jih bomo odstraniti.”
Solz je bilo vedno več.
“Kaj pa mravlje?”
S tem je namigovala na nekaj metrov malih mravelj, nalepljenih čez dnevno sobo, ki so ena za drugo maširale po stopnicah navzgor proti njunim sobam.
“Žal.”
Naenkrat je priletela čustvena bomba.
“Uničil si mi otroštvo,” se je zadrla najmlajša (11) in s solzami v očeh zbežala v svojo sobo. “To ni fer! To ni fer!”
“Da bi se ti sto golobov posralo na glavo,” je dodala druga najmlajša (12), se pridružila najmlajši v sobi in demonstrativno zaloputnila z vrati.
Najdražja je ostala za mizo in me milo gledala. V njenih očeh sem se videl kot poraženec, ki bo potreboval njeno podporo, da se bo izmazal iz situacije. Bil sem obupan, doletelo me je s spuščenimi rokami, bi rekli boksarji.
Vrata sobe so se ponovno odprla in iz nje se je zadrl duet:
“Kako si se lahko odločil brez naju!”
Tokrat sta jih zaloputnili še močneje.
Obupan sem pogledal ženo. Skomignila je z rameni.
“Zelo sta se navezali na te barve, moraš razumeti, to je njuno otroštvo.”
Vrata sobe so se ponovno odprla.
“Kaj pa stena, ko sva se merili?”
V dnevni sobi imamo namreč steno, na kateri se mali dve od leta 2012 merita v višino.
“To bo ostalo, tega ne bomo prepleskali.”
Vrata so se ponovno zaloputnila.
“Pojdi gor,” mi je svetovala žena, “pomeni se z njima, poskusi ju razumeti.”
Vedel sem, da ima prav. Počasi sem se odpravil po stopnicah navzgor, stopil v njuno sobo in sedel na posteljo zraven njiju.
“Zelo mi je žal,” sem jima rekel, “stene so res že umazane, obljubim, da bomo skupaj zbrali nove nalepke in jih polepili po stenah.”
Punci sta zastrigli z ušesi.
“Skupaj?”
“Ja, obljubim, skupaj.”
“Katerekoli nalepke?”
“Skupaj bomo izbrali,” nisem želel preveč obljubljati.
“Kaj pa kartonasti božiček?”
“Ga bomo dali nazaj gor.”
“Kaj pa mačka na steni?”
“Mačko bom pobarval v belo, potem jo pa lahko pobarvamo, kakorkoli jo bomo želeli?”
“V modro?”
“V modro ne.”
“Zakaj ne, če pa si rekel, v katerokoli.”
“Katerokoli, ki paše na mačko.”
“Črno?”
“Lahko.”
Najmlajša si je obrisala solze, starejša se je opravičila za sto golobov, ki naj bi se posrali na mojo glavo. Vrnil sem se nazaj dol v dnevno sobo.
“Si rešil?”
“Sem. Mačka bo črna.”
“Črna? A je lahko vsaj črno bela?”
Nisem imel več moči. Pogledal sem ženo in pogledal sem mačko.
“Lahko, draga. Karkoli.”
Menu