Prišel je dan, ki ga je moja kraljica, riba vseh morij in biser vseh školjk, čakala eno leto! Prišel je dan, ko bo moja najdražja pokazala celemu svetu, ali pa vsaj enim v kampu, da tudi mi znamo pakirati za dopust. Tisti, ki ste že prebrali knjigo Žena ima vedno prav, se boste spomnili zgodbe, ki se je spisala lansko leto na hrvaški obali. Za vse ostale, del te štorije objavljam tukaj:
… “S travarico in kavo na mizi sva sedela tako, da sva naravnost gledala nove sosede, kako nosijo prtljago iz avta na teraso. Ko so izpraznili avto in posledično s kovčki napolnili teraso, je gospa, kasneje smo ugotovili, da je alfa in omega družine, odprla ličen kovček, iz njega izvlekla prt in ga dala na mizo na terasi. Moji izbranki je padla čeljust.
“Ne me jebat,” je komaj slišno izdahnila, “prt imajo s sabo!”
Sedel sem ob njej in srebal travarico. Pa kaj, če imajo prt? Jaz imam doma tri prte.
“Kesar, naslednje poletje vzamemo prt s sabo. Piši na seznam! Poglej, kako zaradi prta njihova terasa zgleda domače!”
Pogledal sem njihovo teraso. Prt kot prt. Nič posebnega.
Obilnejša gosp se je ravnokar ponovno sklonila in iz istega kovčka potegnila šest mehkih blazin za stole, ki so se barvno ujemali s prtom.
“KESAR!”
Prste mi je stisnila do krvi. “Zakaj mi nimamo tega?!”
“Pusti me, ženska, kako naj bi vedel, da zraven stolov ne bo blazin?”
“Oni so očitno vedeli!”
Sumljivo mi je bilo vse skupaj. Nekaj tukaj ni štimalo. Gospa se je sklonila tretjič in iz vreče potegnila dve blazini za dva ležalnika. Moji kraljici so izstopile oči.
“Alenka, ne me jebat, oni niso prvič tukaj, kako naj bi vedeli, da bodo dobili dva ležalnika in dimenzije za ležalnik,” sem zacvilil v svojo obrambo, vedoč, da jaz agenta tega nisem vprašal.
“Ni važno, srce, ni važno, ti samo glej in piši,” je bolj zase kot meni v vednost šepetala moja boljša polovica.
Gospa se je še nekajkrat sklonila. Iz kovčkov in vreč je med drugim izvlekla kozice za omake, ki jih mi seveda nismo imeli, zato nismo kuhali omak. Pa zložljiv roštilj, ki je pri nas prav tako manjkal. Da ne omenjam veliko metrov vrvi, ki sta jih hčerki napeli okoli terase, in ogromnih pregrinjal, ki so jih vrgli čez napete vrvi in s tem radovednim sosedom zaprli pogled na teraso. …
Skratka, v petek zvečer sva z mojo čudovito ženo stala ob steni dnevne sobe in gledala velik kup vsega, kar se bo z nami peljalo na morje. Prte za mizo, blazine za stole, peno za ležalnike, zavese, ki jih bomo z vrvjo pritrdili na teraso, da nas sosedje ne gledajo. Ta kup vsega sem posnel in fotografijo po SMSu poslal sosedu na Rakitni. Nazaj sem dobil odgovor:
“Kesonski odvoz? Kje? Pripeljem!”
Robo sem dve uri filigransko zlagal v avtomobil in odpeljali smo se novi mobilni hiški nasproti.
Osem ur kasneje smo, v kampu na Hrvaškem, parkirali pred najeto mobilno hiško. Žena je stopila iz avtomobila in se namenila na teraso, kjer jo je čakal upravitelj. Sam sem počasi zlagal stvari iz avta in na vetrobransko steklo nameščal protisončno zaščito. Ko sem naslednjič pogledal proti naši novi hiški, sem videl mojo lepotico, kako s sklonjeno glavo hodi proti meni. Zravnal sem se in v sebi že vnaprej preklel vse, kar je ugotovila, da manjka, da ne dela ali da mi nimamo, da pa imajo sosedi.
“Kaj je srce,” sem stopil k njej in jo objel.
Pogledala me je z otožnimi očmi in čisto potiho rekla:
“Oprosti, Kamenko.”
“Oprosti? Zakaj?”
Prijela me je za roko in me popeljala pred naš začasni morski dom. Obstala sva pred hiško in obmolknila. Na veliki terasi je stala velika miza in na njej prt. Ob mizi so bili nameščeni stoli in na njih udobne blazine. Levo od mize sta bila postavljena dva ležalnika, prav tako z debelima blazinama. In čez večji del terase so bile nameščene velike, lepe, bele zavese, ki so nas varovale pred pogledi sosedov.
Menu