Pred več kot 20 leti sem se, z eno potovalko in s skoraj nič denarja, iz Maribora preselil v Ljubljano, si našel službo in skupaj z novim sodelavcem najel stanovanje. Avto, ki sem ga vozil v rojstnem kraju, katrca, Renault 4 TL, star, zarjavel in komaj v enem kosu, je tik pred selitvijo iz sebe še zadnjič izpustil bel dim in izdihnil. Brez avta in brez denarja sem tako bil, za kakršenkoli daljši premik, obsojen na postopanje ob cesti in visoko dvignjen palec, oziroma, kot bi rekli danes, na visoko dvignjen všeček.
Peljal sem se z različnimi ljudmi, vsak je imel svojo zgodbo, vsak svoj način vožnje. Včasih me je bilo strah, včasih dolgčas, kdaj tudi zabavno, a vendar se danes, dvajset let kasneje, do potankosti spomnim le enega avtoštopa, ki je imel v sebi vse, kar potrebuje dobra zgodba.
Tisti popoldan nisem dolgo čakal na svoj prevoz. V smeri proti Mariboru mi je ustavila svetlo rjava, stara, zarjavela, tresoča in na eno stran zelo nagnjena Citroen Diana. Spredaj ni imela registrske tablice, prav tako ne zadaj. Stekel sem proti avtu, ki je, takrat iz meni še neznanega razloga, ustavil precej stran od tam, kjer sem stal, čeprav sem videl, da je ves čas zaviral. Pritekel sem do zadnjih vrat in pogledal skozi šipo. V avtu, v revmatični Diani so sedeli trije mladeniči, vsi z nasmehom čez cel obraz.
“Pri’i not!” se je zadrl voznik in pokazal na edini prazni sedež, zadaj desno.
Odprl sem vrata, levo nogo že potisnil v avto, ko sem se nenadoma ustavil.
“Jebemti,” mi je nehote in naglas ušlo. Nogo sem vrnil nazaj na cesto. Tam, kjer bi moral imeti noge, torej za sovoznikovim sedežem in pred “mojim” zadnjim sedežem, je zijala velika zarjavela luknja. Luknja, skozi katero si videl cesto. Eden od fantov se je na glas zarežal.
“Nea se sekiraj, kozmetična napaka, sedi not, daj noge narazen, vse bo vre’i.”
Pogledal sem proti nebu in nejeverno odkimaval z glavo. Nisem si predstavljal, da bom svoje življenje končal tako, da se bom na cesti vdrl v tla stare kripe. Nisem si predstavljal obdukcije, kjer bi presenečeno odkrili, da so čez mene peljala samo zadnja kolesa.
“Prav,” sem končno zavzdihnil in se spravil v avto.
“To, ja,” se je zadrl voznik, “tebe smo rabli, stari, zdaj je avto spet zravnan, ko na vaservagi, majster, ko na vaservagi, ko puščica!”
Preden je končal stavek, je dal v prvo in k sebi povlekel eno vrvico. Avto se je premaknil. Počasi, a se je.
“Kaj je pa ta vrvica?” sem vprašal voznika.
“A to?” Ponovno je dvignil vrvico, ki jo je držal v roki.
“Ja, to.”
“Pedal za gas je skozi pod pado, pa smo gas zajlo zvezali s to špago, to je naš gas.”
Vsi trije so se režali kot počeni, meni se je pa vedno bolj vrtelo v glavi.
“Zakaj pa nimate registrske tablice gor?”
“Smo avto kupli v Kopru in ga pelemo v Cele popravit in prodat.”
“Pa vas ni strah, da bi vas policija ustavila?” sem vrtal naprej.
Tokrat so padli v tak krohot, da se je avto tresel.
“Nimam vozniške,” je skozi smeh izjavil voznik, ” so mi jo prejšnji teden vzeli policaji.”
Nasmehnil sem se. Dobra fora, ne verjamem, ampak dobra fora.
Uspeli smo priti na avtocesto in prevoziti dobrih deset kilometrov, ko je naenkrat crknil motor.
“Pizda,” je siknil voznik in zavil na odstavni pas.
“Gremo ven porivat,” mi je namignil fant, ki je sedel zadaj ob meni, “to se zgodi vsakih nekaj kilometrov, pa moramo porivat.”
Na avtocesti proti Mariboru, na odstavnem pasu, smo trije tipi porivali zarjavelo, luknjičasto, tresočo Diano in jo poskušali spraviti v pogon, ko je, s prižganimi lučmi, mimo nas počasi pripeljal policijski avto in ustavil pred nami. Voznik Diane je potegnil eno drugo zajlo, ki je visela čez sedež, po zvoku sodeč je to bila ročna zavora.
Dva policaja sta stopila do nas.
“Fantje, ne morete avta porivat po avtocesti.”
“Gospod policaj, samo deset metrov še potisnemo, pa bo vžgal, zmerom je,” ga je poskusil prepričati naš voznik.
Policaj je odkimaval z glavo, kot sem jaz, preden sem sedel v avto.
“Mi daste vašo vozniško, prosim,” je nagovoril voznika.
Voznik se je nasmejal na glas, razširil roke, kot bi hotel objeti ves svet in izjavil:
“Nimam, prejšnji teden ste mi jo vzeli.”
Policaj je nepričakovano obnemel. Ko se je malo spravil k sebi, se je zazrl v avto in pokazal nanj.
“Zakaj pa ne prižgete vseh štirih smerokazov?”
“Saj smo jih,” je rekel en od treh prijateljev in pokazal na sprednji desni žmigavec, ki je edini utripal.
Meni se je zdelo, da se bom vdrl v zemljo. Že sem hotel stopiti naprej, se opravičiti in se, kot naključni avtoštopar, distancirati od dogodka, ko se je policaj nasmehnil.
“Ne morem verjeti,” je rekel, “pa vseeno vas ne morem pustiti tukaj. Kam greste?”
“Celje,” so se vsi trije zadrli v en glas.
“Fantje, nevarni ste na cesti, to veste. Dajmo to zrihtat, da bo za vse v redu. Spravimo vas v pogon, mi bomo pa za vami vozili, da ne bo nepotrebnega sranja, prav?”
Pomignil je kolegu policaju, skupaj smo potisnili Diano, da je vžgala, vsak se je spravil v svoj avto, mi spredaj, policaji zadaj in smo odrinili naprej. To je bilo prvič in zadnjič, da sem se vozil v spremstvu policije. Prvič in zadnjič, da sem se vozil v takšni kripi. In prvič in zadnjič, da je voznik avto upravljal z volanom in dvema vrvicama.
P.S.
Ne pozabite, čudovito božično darilo, nasmeh za vas, zanjo, zanj, tasta, taščo, prijateljice in prijatelje. Knjiga Žena ima vedno prav, ki jo lahko kupite, če kliknete TUKAJ.
Citroën Diana: https://en.wikipedia.org/wiki/Citro%C3%ABn_Dyane
Renault 4 TL: https://en.wikipedia.org/wiki/Renault_4
Fotografija: Yehezkiel Gulo, Unsplash
Menu