Tik

Od ranega otroštva je tik moj nerazdružljiv kompanjon. Družbo mi običajno delata dva – mežikanje in grizenje obnohtne kožice. Nekateri pravijo, da je to del osebnosti, drugi, predvsem moja žena in moja mama, bi me najraje oklofutali.
Dvakrat sem bil zelo blizu temu, da se odvadim slednjega. Nekega jutra, ko sem jih štel rosnih deset in sem se ravno odpravljal v šolo, me je mama prijela za roke in me opozorila, da se zaradi grizenja lahko zastrupim.
“Eh, mama, ti ga pa sekaš.”
“Neee, sine, res. Če boš kdaj čutil oster okus v ustih, vedi, da si mogoče že zastrupljen.”
Na poti v šolo sem vtaknil prst v usta. Okus, ki sem ga čutil, je bil zelo nenavaden, vsekakor bolj oster. V usta sem si vtaknil drugi prst. Isti okus. Zajela me je panika. Sem zastrupljen? Je z mano konec? Mami sem po pouku povedal, da sem na jeziku čutil nekaj ostrega.
“Moraš nehati, sine,” me je prijazno opomnila mama. “Res ne želiš zastrupitve, to ni dobro, lahko ti prsti odpadejo.”
Za nekaj časa sem nehal oziroma vsaj zmanjšal grizenje le na najnujnejše, karkoli to že pomeni.
Nekaj let kasneje sem izvedel, da mi je mama tisto jutro prste namazala s suhim mletim poprom.
Tudi letos sem skoraj nehal. Štirje meseci karantene in razkuževanja so naredili svoje. Moji prsti so se lahko oddahnili. Če bi epidemija še trajala, bi se verjetno popolnoma odvadil. Tako pa …
Mežikanja se nikoli nisem uspel odvaditi. Če sem že držal oči na široko odprte, so me začele peči in nato solziti. Ni bilo vredno. V šoli so me zaradi mojega mežikanja klicali semafor. No, roko na srce, klicali so me tudi geza, pa indijanec, pa kura … in to mene s takšnim imenom. En navadni Janez je bil pa samo Janez. Kdo bi razumel otroke.
S tiki sem se naučil živeti. So kot beli mozolj sredi nosu. Vsi ga opazijo, a nihče nič ne reče. Razen moje najdražje, ki si tike razlaga po svoje.
“Utrujen si.”
“Nisem.
“Kako nisi, če se boš pa ves zgrizel?”
“Nisem utrujen, samo to okrog nohtov me moti.”
“Pa spet ful mežikaš.”
“Če pa cel dan gledam v ekran.”
“Daj, Kesar, ne izmišljuj si. Vem, da si utrujen. A ti naredim vročo kopel in te zmasiram, pa ti potem pripravim okusno večerjo?”
Aja? Hm. Nehal sem se braniti. Če žena reče, da sem utrujen, sem pač utrujen. Še več. Za tak paket ugodnosti se je moj tik pripravljen še bolj aktivirati.

TO je moja žena.
TUKAJ je več mojih zgodb, ki jih lahko preberete.