Tattoo

“A narediva kratko pavzo?”
Vprašanje je bilo zelo na mestu. Mislim, da zadnjih nekaj minut nisem dihal, ustnice sem imel bele in solze so mi nekontrolirano tekle po licih.
Prikimal sem. Nisem imel dovolj moči, da bi iz sebe spustil kak glas.
“Te pa opozarjam,” je nadaljeval mirno, skoraj očetovsko, “da bo po pavzi huje, kot je zdaj.”
Skomignil sem z rameni. Bilo mi je vseeno. Bolečina, ki sem jo trenutno prenašal, je bila na meji tega, kar zmorem.
Mojster se je nasmehnil, odložil tattoo mašino, vzel v roke krpo in mi med lopaticama čez hrbtenico obrisal črnilo in kri.
“Še ena ura dela je pred nama.”
Hlastal sem po zraku in si s preznojenimi dlanmi brisal solze. Trenutki brez bolečine, ki se je rezala vame, so bili vredni zlata. In nisem bil prepričan, da bom vzdržal do konca. Za mano sta že bili dve uri trpljenja, bil sem na robu pobega.
“Bova nadaljevala?”
Nadaljevala? Pogledal sem na uro. Deset minut je minilo od zadnjega vboda. Spomnil sem se šale o minuti, ki je pred vrati veceja daljša od tiste na školjki. Kislo sem se nasmehnil. Kaj bi zdaj dal za poln mehur in najdaljšo minuto pred straniščem.
“Dajva.” Zajel sem zrak, zaprl oči in si predstavljal, da je med mano in bolečino debel, neprebojen, armiran betonski zid. Mašina je zabrnela. Prvi vbod v razbolelo kožo na hrbtenici mi je razbil namišljeni beton v zračne mehurčke in se zaril direkt v možgane. Nehote sem zacvilil, oči mi je obrnilo navzgor, odprl sem usta, da bi nekako prišel do zraka. Oprijel sem se stola. Prsti so se mi pobelili, z nohti sem zarezal v plastiko na naslonjalu. Sam sebe sem pošiljal nazaj tja, od koder sem prijokal na ta svet in večkrat preklinjal trenutek, ko sem se odločil za ta poseg.
Naslednje ure se ne spomnim.

Tattoo, ki sem ga po treh urah bolečine zagledal v ogledalu, me je očaral. Bil sem srečen in zadovoljen. Verjetno tudi zato, ker me ni več bolelo. Usedel sem se v avto in se odpeljal proti domu. Najprej nisem bil sposoben razmišljati, nisem imel energije. Nekaj kilometrov kasneje sem prvič globoko zavzdihnil, odkimaval z glavo in se samemu sebi cinično nasmehnil. Saj nisem normalen. Po treh urah bolečin in solz je bila moja prva misel ta, da moram čim prej poklicati mojstra in se dogovoriti za novo stvaritev.

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Zgodbe, ki jih pišejo sosedje

Vsi mi smo sosedje. Eni bolj, eni manj zabavni v svojem početju. Nikoli nisem videl, le kdaj mogoče slišal, kaj moji, sedaj že bivši, sosedje počnejo pri sebi doma. Sem se pa prekleto dobro zabaval vsakič, ko sem jih opazoval na skupnih parkiriščih. Trije si zaradi svoje neobičajnosti zaslužijo, da jih delim z vami. Nekega…

Preberi več

Milanska Scala

Star sem 49. Ne morem se odločiti ali čas teče počasi ali hitro. Če pomislim, da je od prometne nesreče minilo samo tri leta, se proti starosti premikam izredno počasi. Po drugi strani je od božičnega darila do tega vikenda minilo, kot bi trenil. V soboto sem torej “vnovčil” ženino božično darilo – obisk La…

Preberi več

Mokre mačke

Na ulicah deževnega Beograda so štiri sodelavke, med njimi tudi moja žena, sprejele hrabro odločitev. Dogovorile so se, da ne bodo podlegle nakupovalnemu pritisku. Prišle so do sklepa, da je življenje lepo in da ničesar ne potrebujejo. Druga drugi so pohvalile lepa oblačila, ki so jih nosile tisti dan in se obenem strinjale, da je…

Preberi več