Blog

Skleda, polna malinine omake

Stal sem ob njej. Slutil sem, da se ne bo dobro končalo. V desni roki je držala krožnike, v levi limono in prav s to roko je odprla hladilnik, stopila na prste in z najvišje police zelo visokega hladilnika snela plastično skledo, polno malinine omake, pripravljene za torto, ki jo je nameravala speči. Skleda je bila spolzka in v roki, s katero je prijela skledo, je še zmerom držala limono. Še preden je skledo snela s police, se ji je izmaknila izpod prstov.
Iz grla se ji je iztrgal krik. Skleda, polna malinine omake, je z višine dveh metrov kot bomba padla na kuhinjske keramične ploščice, se odbila nazaj v zrak, izvedla dvojni salto in ponovno padla na tla. Malinino omako, še trenutek prej namenjeno k torti, je raztreščilo po stenah hiše, kot bi gledal grozljivko, v kateri se nekdo z nožem spravi na nasprotnika, pa tik pred fatalnim zamahom kamera pokaže bele, nedavno prebeljene stene, na katere pljuskne gosta, rdeča … malinina omaka.
Nezgoda z omako se je zgodila teden dni po tem, ko smo prebelili stene, torej pred dobrim mesecem dni. Na dogodek smo pozabili, do včeraj.
Včeraj sva z mojo srnico skupaj kuhala njama kosilo. Sredi kuhinje sem stopil tesno k njej, ji z rokama prijel obraz, ji nežno nagnil glavo nazaj, se sklonil k njej, naslonil svoje ustnice na njene, …
“Kamenko, kaj je pa tisto na stropu?”
Odlepil sem se od njenih usnic in pogledal navzgor. Nisem mogel verjeti. Najin strop je bil poln gostih, temnordečih posušenih kapljic. Odločila sva se, da ga ne bova očistila, je zgodba predobra, da bi šla v pozabo.

Photo by Lisa Fotios from Pexels

Facebook X Instagram linkedin