Razmišljam na glas

Pred sabo sem potiskal nakupovalni voziček in bil globoko zatopljen v svoje misli. Prerekal sem se sam s sabo zaradi neumnosti, ki sem jo storil tisti dan. Da bo pa zdaj šlo vse narobe, sem si očital, pa kaj mi je bilo tega treba, ampak saj ni bilo tako hudo, sem se obenem tolažil, pa kako da ni bilo hudo, če sem pa res glupo reagiral, kaj če mi bo cel projekt padel v vodo?
Za trenutek sem se razjezil nad svojimi negativnimi mislimi.
DAJ NE SERJI, Kesar!
Starejša gospa, ki je hodila pred mano, je poskočila, se ustavila in me očitujoče pogledala.
“Oprostite,” sem ji rekel. Upal sem, da je z vozičkom nisem zadel v nogo. Gospa je stresla z glavo in nadaljevala svojo pot.

Na blagajni sem zbasal stvari v dve veliki vreči in se z vsako v eni roki počasi odpravil proti avtu. Neumnost tistega dni mi ni in ni želela izpuhteti iz glave. Razmišljal sem, kaj bi lahko naredil drugače. Kaj, če bi se opravičil? Ampak zakaj bi se jaz opravičil, če so pa oni zajebali? Ker si odrasel, Kesar, ker samo ti lahko požreš svoj ego, njihovega ne moreš.
AMPAK ZAKAJ RAVNO JAZ?
Par srednjih let, ki je ravno šel mimo mene, se je zagledal vame. Sranje, še eni, ki me verjetno poznajo, jaz pa njih ne. Nasmehnil sem se in prijazno prikimal. Nista odkimala. Čuden folk v tej Sloveniji, majke mi.

Pripeljal sem se na Rakitno. Oba najstnika in žena so me čakali za mizo, na kateri so že bile pripravljene tarok karte. Dobra ideja, mi je šinilo. Ob taroku bom pozabil na današnje težave.
Sedel sem za mizo in v roke vzel svoje karte. Nimam ravno najboljših. Pobrskal sem po tarokih. Eden, dva, tam je tretji, pa še ta zadaj. ŠTIRI.
Prikimal sem. Moral bom tvegati. Moral bom blefirati. Moj sin se mi je nasmehnil. Moj sin. Ah.
Izgubil sem za zjokat. Ok. Naslednja igra bo boljša. Dobil sem karte. Preštel sem taroke. Eden, dva, pa tam sta dva, pa tu, pa zadaj. ŠEST.
Ok. Sin se mi je ponovno nasmehnil. Toplo mi je bilo pri srcu. Če se smeji, pomeni, da je srečen. Da je zadovoljen.
“Saj veš, ane,” mi je navrgel, na robu krohota.
“Ne ve,” mu je odgovorila moja najdražja.
“Ziher ne ve,” je dodala najstarejša najstnica.
“Ok, pametne riti, da vas slišim. Kaj vem oziroma česa ne vem?”
Ni pomembno, so mi odvrnili in igrali smo naprej.
Blef mi ponovno ni uspel.
Tretjo igro sem imel srečno roko. Veliko tarokov. SEDEM. Smejalo se mi je. Mojemu sinu prav tako.
“A imaš sedem tarokov?” me je hihitaje vprašal.
Osupnil sem.
“Kako pa veš?”
Vsi trije so se krohotali do solz.
“KAKO VEŠ, MULAC?!”
“Kako ne bi,” mi je odvrnil med smehom, “če pa ves čas šteješ na glas!”

Image by OpenClipart-Vectors from Pixabay

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Moja draga je ponosna name

Nekoč, pred 25 leti, smo se moj prijatelj Matjaž, moja takrat nova punca in jaz zbasali v prijateljev avto in se odpeljali nekam, pozabil sem kam. Matjaž je za volanom fural frajerja. Na cesti, po kateri smo drveli okrog 80 na uro, je imel odprto voznikovo okno, skozi katero mu je visela leva roka, z…

Preberi več

V nekaj korakih do popolnega poraza

Moški imamo vsak svoj način, kako ženi povedati nekaj, česar ne želi slišati. Moj način je sestavljen iz naslednjih faz: nekaj dni priprav in subtilne čustvene manipulacije, izvedba občutljive komunikacije, drama, reverzna manipulacija, poraz. Brez izjeme. “Poslušaj.” Prijel sem jo za roko in jo posedel predse. Nagubal sem čelo, grizel spodnjo ustnico in gledal nekam…

Preberi več

Oprostite, bi vas moral poznati?

“Heeej,” mi je prejšnji mesec na ulici pomahal vitek moški, stopil do mene in mi stisnil roko. “Kako si, stari?” “Dobro,” sem odvrnil, ne da bi vedel, s kom se pogovarjam. “In ti?” “Tudi, stari.” Prikimal sem. Bil sem tiho. “In drugače?” je nadaljeval ta nekdo. “Pa ti, gre, hvala,” sem mu odvrnil. “In pri…

Preberi več