Moja mama je stara 80 let. Visoka je 162 cm. Včasih je bila 167 cm, pa v smehu pravi, da se poseda in krivi kot stolp v Pisi.
Moja mama je naravni inšpektor. Vse vidi in vse vpraša. Ne pusti se odgnati. Njeno prvo vprašanje, ko je pred leti prvič spoznala moje zaposlene, je bilo:
“A vas dobro plača?”
In drugo:
“Je prijazen, vas posluša?”
Moja mama živi v Mariboru. Z njenim zdravjem je tako tako, po stopnicah navzdol gre hitreje od mene, navzgor sopiha. Pravi, da se stara in da lažejo vsi, ki pravijo, da je starost lepa.
“A ni?” sem radoveden, ker to je pač nekaj, kar tudi mene čaka.
“A daj, sine, ne govori na pamet. Probaj najprej jesti z umetnimi zobmi, pa potem govori, da je starost lepa.” Moja mama je ta teden dobila nove zobe. Niso se ji še usedle na dlesni. Zgledajo pa lepo. Tako pravilno, v vrsti, kot beli vojščaki.
Moja mama je ta teden prišla za eno noč k nam v stanovanje v Ljubljano. Peljal sem se po njo v Maribor, kjer je seveda najprej pripravila kosilo.
“Glej, sine, kosilo boš jedel pri meni, pa če se na glavo postaviš.”
Nisem imel izbire. Veliko sem pojedel.
Tik pred odhodom je, oblečena, a še v nogavicah, stopila na hodnik proti čevljem.
“Ti pomagam,” sem pohitel, se sklonil, pograbil prvi črni čevelj, odlepil ježka in ji ga ponudil pod stopalo.
“Kaj delaš?”
“Čevelj ti dajem, da ga lažje obuješ.”
“Ma daj, kako pa misliš, da se obujem, ko tebe ni? Ježke kar pusti tam, so tako nameščeni, da se lahko obujem, ne da bi se sklonila.” Vzela je dolgo žlico, jo vtaknila v čevelj in s stopalom zdrsnila vanj.
“A vidiš?”
Vidim. Lahko brez mene. Razumem, gospa mama.
Ko sva prispela v Ljubljano, je najprej želela videti poslovne prostore. Ne vem, kateri hudič jo žene, da jo toliko zanima poslovni del mojega življenja, sem jo najprej poskusil odvrniti do tega.
“Veš, v drugem nadstropju je.”
“In?”
“A nisi rekla, da težko hodiš po stopnicah?”
“Ah, daj no, to bom pa že zmogla.”
“Pa samo nova sodelavka je v pisarni, drugih ni.”
“Nič hudega,” je odvrnila.
Nisem imel kaj.
Ko sva z mojo mamo stopila skozi vrata pisarn, sva srečala novo sodelavko Anjo.
“To je pa moja tretja žena,” sem se pošalil. Mama me je mirno ignorirala.
“A vas kaj uboga?” jo je vprašala. Anja je skomignila z rameni.
“Mora vas ubogati,” ji je zabičala.
Mati se ni šalila.
Nekaj kasneje sva končno prisopihala do našega stanovanja v tretjem nadstropju. Vmes sva dvakrat počivala. Moja najdražja, ki je v pričakovanju tašče cel dan pospravljala, pomivala in kuhala, je mojo mamo sprejela z največjim nasmehom na obrazu. Vsa je sijala. Bila je tako čudovita, s tako dobro energijo, tako seksi! Ob prvi priložnosti, ko se je moja mama že udobno namestila v dnevni sobi, sem se pritihotapil za njen hrbet in jo poljubil na vrat.
“Nehaj!”
Odrinila me je vstran.
“Nehaj? Halo?”
“Tvoja mama je tu!”
“Ja, in?”
“Ni teorije, pozabi.” Odkimala je z glavo in se umaknila na drugo stran dnevne. Ni mi bilo jasno. A niso ti časi mimo? Saj nisem star trinajst. Odracal sem za njo.
“Alenka, daj mi poljub.”
“Ne dam, pojdi stran.”
“Alenka, petdeset bom star, a se zezaš?”
“Kesar, mama je mama, ni teorije, da se mečkava pred njo!”
Nisem imel kaj. Popustil sem, nisem več silil vanjo. Sem jo pa gledal, mojo boginjo. Ves čas. Bila je noro seksi. Noro!
“Nehaj me gledati!”
“Ne morem, tako si lepa.”
“Kesar,” zdaj ji je šlo že na smeh, “tvoja mama je tu, kaj si bo mislila?”
“Kaj si bo šele mislila, če bom ob tebi hladen?”
“Nehaj.”
Pomežiknil sem ji. Vame je vrgla kuhinjsko krpo. Stopil sem k njej.
“Greva v spalnico?”
“Butl!”
“Kaj pa samo majhen poljub?”
“Ko bova sama, brez tvoje mame.”
“Dišiš.”
“A lahko tiše, tvoja mama je tu.”
“Če prav vem, slabo sliši, a ne, mama?” Obrnil sem se k mami, ki ni trznila.
“A vidiš, če sva tiho, sploh ne bo vedela, kaj se dogaja,” sem poskusil zadnjič.
“Res si usekan! Pozabi!”
Nisem imel kaj. Odločil sem se počakati na večer.
Okrog 22h sem stopil iz kopalnice. V stanovanju je bilo vse mirno. Zlezel sem pod odejo in se stisnil k svoji ženi.
“Zdaj sva končno sama,” sem ji zašepetal.
Nasmehnila se je.
“Počutim se kot najstnik, ko sem se skrival pred mamo,” sem nadaljeval.
Še zmerom se je smehljala, nič ni rekla.
“Pa sem moral biti čisto tiho…”
“Pa dobro,” je končno spregovorila, “a boš pripovedoval zgodbe ali boš kaj naredil?”
“Oprosti,” sem ji odgovoril, “bom zdaj, takoj.”
Preden sem uspel kaj narediti, je v sosednji sobi nekaj zaropotalo. Z drago sva v popolni tišini napela ušesa.
“Kaj je to?”
“Ne vem.”
Na najina vrata je potrkalo.
Bila je moja mama. Ura ji je padla za posteljo. Če lahko posteljo premaknem in poberem uro, da bo lahko v miru zaspala. Z mojo lepotico sva se spogledala. Ura ji je dol padla? Meni je tudi ravnokar nekaj dol padlo.
Menu