Polona Požgan – kdo jo lahko ustavi?

Polona Požgan je ženina in moja dobra prijateljica. Dobra pomeni, da ji lahko povem vse, kar mi pade na pamet, nazaj dobim vse, kar njej pade na pamet in sva še zmerom prijatelja. Mogoče je razlog tudi ta, da se po izmenjavi mnenj nekaj časa ne pokličeva, ker si liževa rane, ampak kaj bi bili malenkostni. Oziroma, dajmo biti malenkostni. Ena teh ran, ki sem si jo moral polizati, je tale:
Pred časom sem Polono poklical in jo prosil, če bi lahko za mojo novo knjigo spisala blurb, to je kratko izjavo o knjigi. To izjavo uporabimo za promocijo knjige, običajno jo natisnemo na ovitek in upamo, da bomo zaradi tega prodali kak izvod več, ker boste bralke in bralci rekli: “Joj, če je pa Polona Požgan to rekla, potem pa mora biti dobro.”
“Izjavo bi rad od mene?” Njen glas je bil, kot vedno, zelo prijazen, predvsem pa presenečen.
“Ja, tebe in Robija Kranjca bi imel, se mi oba zdita ravno prav odpuljena in polna humorja.”
Tudi Robi je moj prijatelj. Ko sem ga klical in ga prosil za izjavo, je takšno usekal nazaj, da sva se oba zložila od smeha.
“Robi, tega ne morem dati v knjigo, oba bova brezdomca, če to objavim.”

“Mene in Robija? Pa to je čast, hvala, seveda, zlahka, z veseljem! Kako dolgo izjavo naj ti napišem?” je s vprašanji nadaljevala Polona.
Ne vem, kaj me je v tistem trenutku pičilo, verjetno način, na katerega je vprašala, zato sem ji odgovoril:
“Draga Polona Požgan, ne glede na to, koliko in kaj boš napisala, vse bom objavil.”
Med nami, vem, da je Polona odpuljena in da ji človek ne sme dati preveč manevrskega prostora, ampak to, kar sem dobil od nje, je preseglo vsa moja pričakovanja. Polona je spisala prosti spis, ki je seveda predolg, da bi ga v celoti objavil na ovitku, zato njeno razmišljanje o tem, kaj bi moški morali vedeti o ženskah, objavljam tukaj. Uživajte v branju:

Končno imam svojo knjigo. Presrečna sem. Ja, seveda se zavedam, da gre samo za nekaj vrstic na ovitku, ampak… tehnično gledano je zdaj to tudi moja knjiga. Če rečem, da sva jo napisala skupaj s Kamenkom, načeloma nihče ne more reči, da to ni res. Ker sva jo. Pustimo podrobnosti, koliko je napisal on in koliko jaz. To v tem kontekstu ni pomembno.
Če bi Kamenko vedel, da bo to (tehnično gledano) tudi moja knjiga, bi najbrž dvakrat razmislil, preden me je prosil, naj napišem, kaj bi moški morali vedeti. 
Če bi moški vedeli to, kar vemo ženske, bi bilo življenje včasih lažje, ampak potem moški ne bi bili več moški, temveč ženske v moški obliki. Torej je dobro, da ne veste vsega, kar vemo ženske. Ker je to mnogo naporno. Pa vendar, za nekatere stvari bi bilo vseeno dobro, če bi jih vedeli. Recimo:
 
1. Ženske v povprečju izgovorimo 13.000 besed dnevno več kot moški. Govorimo hitreje in za govor porabimo več napora kot moški. 
2. Ženske smo bolj utrujene kot moški. Zakaj? Preberi še enkrat zgornjo vrstico.  
3. Ženske uporabljamo več besed, povezanih s čustvi in občutki. 
4. Moški uporabljate več kletvic kot ženske. Vzrok za to se včasih skriva tudi v zgornji vrstici. 
5. Ženske rade izgovarjamo stavek “Nekaj se morava pogovoriti.” Namenoma. Vsakič, ko ta stavek izgovorimo, sekundo, dve ali celo tri počakamo in vas gledamo. Nemenoma. 
6. Ko ženske rahlo pretirano izrazito in glasno rečemo V redu, to načeloma ne pomeni, da je nekaj res v redu. Pomeni samo, da se ‘cunami’ na obali še ne vidi. Pride pa. 
7. Ženske se več smejemo moškim, ki nas privlačijo in moške bolj privlačijo ženske, ki se smejejo. Nasmeh razmeroma bledi sorazmerno z obletnicami poroke. 
8. Ženske imamo bolje razvito intuicijo. Izraza “moška intuicija” skorajda ne poznamo ali ga vsaj zelo redko uporabljamo. Zato znamo ljudi ocenjevati neprimerno bolje kot moški. Kar je včasih zelo naporno. 
9. Za presojo vedenja drugih ljudi imamo ženske v možganih od 14 do 16 predelov, moški pa od 2 do 4. Tudi upravljanje s temi ‘predeli’ je zelo naporno. Zato si včasih želimo, da bi jih imele manj. Ampak… prekletstvo žensk, pač. 
10. Vsakič, ko smo sitne, za to ni kriv predmenstrualni sindrom. In izrazito zoprno je poslušati morebitna namigovanja na to temo. Ker… včasih smo pač sitne. Pika. Brez posebnega razloga. Redko sicer, a pride tak dan. 

Ker imam končno svojo knjigo, naj zaključim še z nekaj praktičnimi nasveti. Ženske se smejemo več kot moški. Že osem tednov stare deklice se smejejo več, kot osem tednov stari dečki. Po 40. letu se tudi pogosto smejemo. Ampak bolj navznoter kot navzen. Bolj prikrito. Bolj tako… v sebi. Posledica staranja je žal tudi ta, da kotički naših ust skozi leta padajo. Se ukrivljajo navzdol. Tako da naš obraz deluje vse bolj namrgoden. Gre za čisto fiziko. Za  zmes gravitacije in genetike. Zato vas v imenu vseh žensk prosim, da nam čim redkeje zastavite vprašanje: 
“Zakaj se pa ti tak držiš?”

Podpis: Polona Požgan

Mojo (in Polonino, hahaha …) novo knjigo Če bi moški vedeli lahko prednaročite TUKAJ
Tukaj lahko sledite Poloni Požgan.
Tukaj lahko sledite Robiju Kranjcu.
Tukaj lahko sledite moji ženi Alenki.

Scroll To Top
Facebook Twitter Instagram linkedin