Glede na leta, ki sem jih preživel v šoli, bi pričakoval, da bom nenavadne prigode kar stresal z rokava, pa ne gre tako enostavno. Večino sem jih pozabil, verjetno zaradi starosti, nekaj jih pa tudi ne želim napisati, ker ne bi bilo fer do hišnika, ki je bil čisto v redu fant in ni bil nič kriv, da mu je tovarišica dala vsakič, ko se je sprehodil mimo njenega okna in ji zažvižgal. Čeprav, roko na srce, ni mu dala takoj. Najprej je zlezla skozi okno polkletne učilnice, nato sta se zatekla na varno. Šele takrat mu je dala.
Spodaj so zgodbe, ki so stare več kot 20 let, torej so prestare, da bi me kdo tožil, ker sem jih napisal :).
1.
Prigoda, ki mi, kljub herojskim podvigom zgoraj omenjenega hišnika, najprej pade na pamet, je tista z učiteljem v osnovni šoli, njegovo ime sem pozabil, ki je ob vsakem najmanjšem neredu v učence zagnal šop ključev. Če nas je zgrešil, smo morali ključe pobrati in mu jih prinesti nazaj. Takrat smo običajno fasali klofuto. Ta ritual je bil tako pogost, da se nam je zdel popolnoma normalen in temu nismo posvečali veliko pozornosti, do trenutka, ki se mi je zapekel v spomin in jočem od smeha vsakič, ko se spomnim nanj. Enkrat so namreč ključi leteli proti mojemu sošolcu, recimo, da mu je bilo ime Aleš (on in njegovi sošolci vemo, kako mu je bilo v resnici ime). Ne vem, če so ga ključi zadeli, je pa, kot je veleval običaj, šop ključev pobral s tal in jih nesel učitelju. Učitelj mu je za nagrado primazal mastno klofuto. Tako mastno, da je Alešu iz nosu pobegnil gost, zeleni smrkelj in se kot sluzasti žele stegnil proti tlom. Tik preden se je smrkelj dokončno ločil od nosu, ga je Aleš z enim potegom celega povlekel nazaj v nos in se ponosno nasmehnil nad dosežkom. V istem trenutku je z druge strani vanj priletela nova klofuta, tokrat tako močna, da mu je ta isti zeleni smrkelj izstrelilo iz nosu. Ne spomnim se, kdo je obrisal tla, spomnim se pa, da se temu smejimo že skoraj 40 let.
2.
Na Srednji elektro šoli smo imeli starejšega učitelja, ki se je pisal Klajn. Držal se ga je ugled zajebanca in tak je tudi bil. Pa ne zato, ker bi gospod veliko znal ali veliko zahteval. Tudi ne zato, ker je bil visok in mrk, prav tako ne zato, ker nas je učil o elektronskih napravah, ki so jih izumili na začetku dvajsetega stoletja in jih nehali izdelovati, preden je moja generacija prvič stopila v šolo. Ne. Klajn, profesor, učitelj Klajn je bil zajeban, ker je bil nepredvidljiv. Oziroma, čisto tehnično gledano ni bil on ta, ki je bil nepredvidljiv. Nepredvidljiv je bil Hajduk, nogometni klub, za katerega je navijal. Učitelj Klajn je bil v resnici zelo predvidljiv. Če je Hajduk v nedeljo zmagal, Klajn tisti teden ni spraševal. Če je Hajduk v nedeljo izgubil, je Klajn od ponedeljka do petka izvajal masaker. In mi smo imeli Klajna na urniku ob ponedeljkih. Lahko si predstavljate, da smo vsi v razredu spremljali prvo jugoslovansko nogometno ligo in držali pesti za Hajduka. Tudi tisti, ki smo navijali za Crveno Zvezdo. A karma je kurba in prej kot slej se je zgodilo, da je Hajduk izgubil. In tukaj se zgodba šele prične. Učitelj, profesor Klajn ni spraševal kar tako nekoga po vrsti iz redovalnice. O, ne, to bi bilo preveč enostavno za njegov ugled. Gospod profesor Klajn je raje k tabli poklical učenca, ki je bil v redovalnici zapisan pod isto številko kot je imel Hajduk skupno število doseženih ali prejetih golov. Zadeva je bila v resnici dosti enostavna. Če je Hajduk tisto sezono zabil skupaj 10 golov in jih prejel skupaj 14 golov, je bila gol statistika 10:14. Klajn je tako vprašal učenca, ki sta bila v redovalnici zapisana pod številko 10 in 14. In pod številko 10 se je v redovalnici nahajal sošolec, dajmo mu ime Miljenko. Miljenko, ki je sicer živel blizu hrvaške meje, je torej že v nedeljo vedel, da bo naslednji dan vprašan. Miljenko je v razredu sedel tik za menoj in je, preden je učitelj Klajn tisti dan stopil v razred, sam sebe na glas motiviral:
“Ja sve znam. Ja sve znam. Ja sve znam. …”
Vrata so se odprla in v razred je stopila mrka senca. Za mojim hrbtom je najprej zavladala tišina, nato se je zaslišal rahel šepet.
“Ja niš več ne znam. Bog, ja niš več ne znam. …”
Miljenko je fasal šus. Ena. Kol. Ostali sošolci smo ga po uri tolažili z besedami, da vsaj ve, pri čem je, da ima zdaj mesec dni miru, da se lahko v miru pripravi in javi.
Naslednjo nedeljo je Hajduk izgubil 2:0 proti Dinamu. Gol statistika 10:17.
Miljenko je fasal še drugi cvek, ker seveda ni bil pripravljen, saj je bil že vprašan. Ostali sošolci smo bentili nad tem, da je nekdo vprašan dvakrat zapovrstjo in poskušali najti primer, ko je nekomu na šoli uspelo pri Klajnu popraviti dva cveka. Miljenko je bil zelo potrt.
Prišla je nova nedelja in Hajduk je pogrnil 3:0 proti Partizanu. Gol statistika 10:20.
Miljenko je še tretjič zakoličil. Nič ni pomagalo pritoževanje, da je bil že dvakrat vprašan in da ni normalno, da Hajduk izgubi trikrat zapovrstjo in da je cel vikend stiskal pesti in pel Hajdukovo himno. Profesor učitelj Klajn je bil neomajen. Zajeban. Predvidljivo nepredvidljiv. Glede na to, da sva z Miljenkom ostala sošolca do konca srednje šole, je uspel popraviti ocene, a se ne spomnim, kako.
Miljenko je danes car carjev na svojem področju in navija za Hajduk.
Šala :). Pojma nimam, za koga navija :).
3.
Z učiteljico slovenščine, ki je bila tudi naša razredničarka, se nisem najbolje razumel. Mogoče zato, ker sem bil kdaj predrzen, mogoče pa samo ni bilo kemije ned nama. Najbolj se je to poznalo pri spisih. Ali mi je spis ocenila s cvekom ali, kar je bilo redkeje, s petico. Drugih ocen pri njej nisem poznal. Enkrat smo pisali domišljijski spis o šoli. Karkoli smo želeli. Jaz sem se odločil, da bom pisal o tem, kako s sošolci goljufamo pri kontrolkah in kako zlahka pridemo do zdravniških opravičil, kadar cel dan manjkamo pri pouku. Glede na to, da smo pisali domišljijski spis, sem domneval, da ga bo učiteljica kot takšnega tudi obravnavala. Bog, kako sem se motil. Naslednjo uro nam je razdelila ocenjene spise. No, razdelila jih je vsem razen meni. Mojega je obdržala v roki.
“Kamenko, pridi pred tablo.”
Stopil sem pred tablo. V roke mi je potisnila spis.
“Preberi na glas pred celim razredom.”
Jebemmumater, sem si mislil in preklel trenutek, ko sem se odločil pisati o tej temi. A nisem imel izbire. Začel sem brati o tem, kako se gonimo po mestu in kakšne bedarije počnemo. Cel razred se je smejal. Nato sem omenil, kako smo nekajkrat načrtno izostali s pouka. Par sošolcev se je režalo, ostali so previdno utihnili. Ko sem spis zaključil z besedami, da nas ne skrbi za neupravičene ure, ker imamo enega zdravnika, ki nam piše opravičila in da nam razredničarka itak vse verjame, je v razredu zavladala smrtna tišina. V tej tišini je razredničarka dvignila spis v zrak in vprašala:
“No, in kakšno oceno naj mu dam? Ena ali pet?”
Ne vem, kdo je bil ta, ki je prvi potegnil na mojo stran, ampak od nekod v razredu se je slišal komentar, da je to najboljši domišljijski spis, kar jih je kdaj kdo napisal in da si zaslužim čisto petico. Kmalu je cel razred zahteval, da mi spis oceni odlično, ker imam hudo dobro domišljijo.
Dobil sem pet in med odmorom mi ni nihče nič rekel. Na srečo smo spis uspeli prodati kot domišljijskega, čeprav je čisto vse, kar sem zapisal, bilo res. Naslednjih nekaj tednov smo iz čiste previdnosti redno hodili k pouku.
4.
Moj četrti poskus, da bi naredil faks, se je zgodil na Managementu v Kopru, kjer sem naletel na profesorja, katerega ime sem pozabil, vem edino, da je večino časa govoril o Franku Zappi. Takrat sem bil že globoko v Microsoftu z otipljivimi projekti in rezultati in povsem normalno je bilo, da mi je toleranca do neposobnosti padla na minimum. In predavanja pri tem učitelju so bila merska enota za nesposobnost. Moje zadnje predavanje pri njem, preden sem imel poln kufer teorije in sem zapustil faks, so bile vaje na temo “Kako prodati svoj izdelek.”
Spomnim se študenta, prijaznega, golobradega, simpatičnega mulca, ki se je odločil prodajati kozarce za vino. Profesor je iz auditorija izbral punco, ki je bila njegova “stranka” in študent jo je moral v treh minutah prepričati, da kupi njegove kozarce.
“Tukaj pred mano so različni kozarci,” je študent pričel svoj izdelek prodajati študentki, stranki, “in ker vem, da nimate pojma o kozarcih, bom vam jaz povedal, kateri kozarec je za kaj in ker vam to jaz povem, ki se res spoznam na kozarce, boste lahko iz tega sklepali, da so moji kozarci najboljši.”
Študent je po tem uvodu v istem stilu dodal nekaj tehničnih značilnosti kozarcev in v dogovorjenem času zaključil svojo prodajo. Profesor je ponosno stopil k njemu in se obrnil k študentki, ki je igrala njegovo stranko.
“Kako se vam je zdelo?” jo je vprašal.
“Joj,” je zacvilila študentka, “on ima tako lepe oči, jaz bi od njega vse kupila.”
Profesor je prikimal, študentko odslovil, po hrbtu potrepljal študenta, ki je prodajal kozarce in rekel:
“Čestitam, čista desetka.”
Nato se je obrnil proti nam.
“Ima kdo kaj za dodati?”
Pogledal sem po razredu. Nihče ni želel ničesar dodati? Prav. Dvignil sem roko. Profesor je stopil korak nazaj.
“Jaaa?”
Najprej sem vdihnil, nato rekel:
“Ne razumem. Študent je kupca označil za nevedneža in z nobenim podatkom ni podprl svoje trditve, da so njegovi kozarci najboljši. Kako je možno, da mu daste deset? Če bi tako prodajal v realnosti, bi ga verjetno vrgli iz firme, preden bi pokazal prvi kozarec.”
Profesor je stopil k meni, se nagnil navzdol, da sva bila obraz ob obrazu in siknil.
“Vam, korporacijam, vam, Microsoftu, vam ne bo nikoli uspelo!”
Še danes ne vem, kako je vedel, da sem delal na Microsoftu. In še danes ne razumem, kako ima lahko profesor, ki predava management, zamero do korporacij.
5.
Štiristo študentov prvega letnika nas je sedelo v predavalnici na FERI, ko je, z ocenjenimi kolokviji v roki, vanjo vstopil profesor za matematiko. Nastala je popolna tišina. Od tega kolokvija je bilo odvisno, kdo bo lahko šel na prvi izpitni rok. Profesor je počasi bral priimke in delil kolokvije. Celo večnost kasneje je od sebe dal zadnji kolokvij, ki ga je še držal v roki. Nehal sem dihati. Namreč jaz svojega kolokvija nisem dobil. Preden sem se odločil dvigniti roko in vprašati, kje je moj kolokvij, je profesor stopil h katedru in v roke vzel polo papirja, ki je ležala na mizi. Dvignil je polo v zrak.
“To,” je pričel, “je edini študent, ki je pravilno rešil zadnjo nalogo.” Pogledal je na polo in nadaljeval.
“Kesar Kamenko, pridite prosim po svoj kolokvij.”
Ponosen kot pav sem stopil proti profesorju, ki je nadaljeval svojo hvalo.
“Elegantno, brezhibno, v samo štirih vrsticah je rešil enačbo s tremi neznankami in motilnimi funkcijami.”
Med nami, matematika mi je res šla. In verjetno sem bil eden redkih študentov, ki sem seciral ruske matematike in njihov pristop k reševanju enačb. To, da sem bil eden redkih, vem zato, ker si v knjižnici ruskih matematikov nihče ni izposojal.
Skratka, stopil sem do profesorja, stisnil mi je roko, predal mi je kolokvij in zaploskal. Preden sem prišel nazaj do svojega sedeža, je en študent dvignil roko.
“Jaz sem tudi rešil zadnjo nalogo, pa še vseh točk mi niste dali.”
Profesor matematike je najprej okamenel, nato pa ostro ukazal študentu, naj mu pokaže kolokvij. Študent mu je izročil polo, profesor je pogledal zadnjo stran, ki je bila počečkana skoraj do neprepoznavnosti, se je pa nekje vmes res nahajal postopek in na koncu tudi prava rešitev. Profesor je iz žepa potegnil rdeč kuli, prečrtal celo nalogo, mu znižal oceno iz šest na pet in mu vrnil polo z besedami:
“To ste sigurno prepisali od Kesarja.”
(Ni prepisal)
Povezave:
Tukaj me lahko spremljate na mojem FB profilu: https://www.facebook.com/KesarKamenko/
Tukaj lahko kupite moje knjige: https://www.kamenko.si/trgovina/
Moja srednja elektro šola: https://www.sers.si/
NK Hajduk: https://hajduk.hr/
Frank Zappa: https://sl.wikipedia.org/wiki/Frank_Zappa
Moj prvi faks FERI: https://feri.um.si/
Menu