Pašman in slab spomin

Sedela sva na terasi hiške, sredi gozda, na koncu slepe ulice nam ljube Rakitne. Kriki otrok, ki so skakali v bazenu, so skoraj zadušili pesem Tempera, ki se je tisti trenutek predvajala po radiu. Ženin obraz je nenadno zasijal.
“Se spomniš, srce,” se je obrnila k meni, “kako sva na Pašmanu sedela na terasi, pila kavo in poslušala to pesem?”
“Kje?”
“Na Pašmanu, srček.”
“Pašman? Nikoli nisem bil tam, to si me z nekom zamenjala.”
Pogledala me je, kot bi ravnokar padel z neba.
“Kamenko, Pašman! Lastnica apartmaja je bila ful luštna.”
Luštna lastnica? Če je bila res, bi se tega moral spomniti. Odkimal sem.
“Žal, ne spomnim se nobene luštne lastnice.”
“A me hecaš? Kar naprej se je želela pogovarjati z nama, pa je samo o sebi govorila, naju ni nič vprašala. Tega se moraš spomniti!”
“Nope,” sem odkimal. “Ne spomnim se, da bi kdaj bil na Pašmanu.”
Najdražja je sedla nasproti mene in me pogledala direkt v oči.
“Okoli sva se peljala, ker nisem želela na trajekt.”
Nič nisem odgovoril.
“Pa ful valov je bilo, ko sva šele kasneje izvedela, da je to plaža za surfarje?”
“Alenka, nikoli nisem bil na Pašmanu, majke mi, da si bila z nekom drugim. Pa nikoli nisem bil na plaži za surfarje.”
“Poslušaj me, Kesar! Apartma sva imela v mansardi!”
“Dobro, in?”
“Dva dni so delavci hodili po strehi, ko so nekaj popravljali.”
“Alenka, a misliš Mali Lošinj?”
“Pa ti si mali butl! Kak Mali Lošinj!? PAŠMAN! Po stopnicah sva šla do plaže!”
Žena je počasi zgubljala potrpljenje.
“Po stopnicah do plaže,” sem ponovil za njo. “Pol hrvaške obale ima stopnice do plaže!”
“Ne morem verjeti!” Zavila je z očmi in pogled parkirala nekam gor proti bogu spomina in potrpežljivosti do bližnjih.
“Se spomniš tiste lepe črnobele fotografije, ko si neobrit in jaz sem zraven in sediva na plaži?”
“Ja, spomnim se. Ful lepa fotka.”
“To je fotka iz Pašmana!”
“Alenka, majke ti,” počasi me je minevalo potrpljenje. “A mi lahko nehaš težit s Pašmanom, prosim, nikoli nisem bil tam, nikoli, a lahko ostaneva pri tem in pospraviva to temo v en kot?”
“Kamenko,” zvenela je že skoraj obupano. “Tam sva ugotovila, da imava rada marmelado iz Konzuma, pa je tista luštna lastnica en dan za zajtrk spekla palačinke in jih namazala s to marmelado, spomni se, prosim?”
Nasmehnil sem se.
“Spomnim se marmelade iz Konzuma,” sem ji rekel.
Nasmeh ji je legel na ustnice.
“To je bilo na Pelješcu,” sem nadaljeval.
“Ja, na Pelješcu, Kesar, končno si se spomnil, ne morem verjeti, da se spomniš samo marmelade.”
Oči mi je obrnilo na tilnik.
“Srce, Pelješac, ne Pašman. Pelješac.”
“Kakšen Pašman?”
“Ja rekla si Pašman!”
“Ma kak Pašman, v življenju nisem bila na Pašmanu. To si me spet z neko drugo zamenjal.”
Zdaj sem jaz s pogledom iskal boga spomina in potrpežljivosti do bližnjih.

Z mojo najdražjo (mojo ženo) vas vabiva v najino knjigarno TUKAJ.
Več mojih zgodb najdete TUKAJ.

Scroll To Top
Facebook Twitter Instagram linkedin