Oprostite, bi vas moral poznati?

“Heeej,” mi je prejšnji mesec na ulici pomahal vitek moški, stopil do mene in mi stisnil roko. “Kako si, stari?”
“Dobro,” sem odvrnil, ne da bi vedel, s kom se pogovarjam. “In ti?”
“Tudi, stari.”
Prikimal sem. Bil sem tiho.
“In drugače?” je nadaljeval ta nekdo.
“Pa ti, gre, hvala,” sem mu odvrnil. “In pri tebi drugače?”
“Ful dogaja, stari.”
Spet sem prikimal in se nasmehnil: “Me veseli, da se ti dogaja.” Pokazal sem na ženo.
“To je Alenka.”
Upal sem, da se bo predstavil in da bom izvedel njegovo ime. Mogoče se ga bom spomnil.
“Živijo,” je odgovoril moški in ženi stisnil roko, “berem vaju, režim se ko nor, super sta, me veseli, da smo se srečali.”
“Tudi mene,” sem odgovoril in nadaljevali smo vsak v svojo smer.
“Kdo je bil to?” me je vprašala žena.
“Pojma nimam,” sem priznal.

Nekaj kasneje sva v trgovini naletela na znanca, znanega Slovenca.
Znanec je objel Alenko in nato proti meni stegnil roko: “Stari, pa kje si ti?”
“Evo me,” sem se nasmehnil in mu segel v dlan: “Kje si ti?”
“Ma glej me!” Obrnil se je k svoji punci, pokazal proti nama z Alenko in izjavil:
“To sta Alenka in …,” za trenutek je postal, “ma saj se znate sami spoznati in predstaviti.”
Stisnil sem zobe.

Ni minil niti teden, ko sem v centru Ljubljane srečal mlajšo damo. Nisem je spoznal. Ona je spoznala mene.
“Živijo,” me je pozdravila.
Ustavil sem se in bolje pogledal.
“Živijo,” sem ji odzdravil in se nasmehnil. Mislim, da je bila znanka, fotografinja in bil sem vesel. Skoraj bolj vesel, ker sem jo prepoznal, kot zato, ker sem jo srečal.
“Oprosti,” sem nadaljeval, “nisem te spoznal. Si shujšala od nazadnje, ko sva se videla?”
“Zmerom sem takšna,” mi je odvrnila.
“A imaš druga očala?” sem poskusil v drugo.
“Niti ne.”
“Nekaj je drugačnega na tebi, oprosti.”
Končno se je odločila, da mi bo pomagala.
“Kapo imam na sebi, mogoče te to mede.”
Potegnila si je kapo z glave.
Dolgi, ravni rjavi lasje. A ni bila včasih črnolasa in skodrana?
Odkimal sem. Očitno sem jo narobe prepoznal. Ni bila ne znanka in ne fotografinja.
Poslovila sva se.

Štirinajst dni nazaj sem prvič stopil v eno trgovino.
“Lepo vas je videti, gospod Kesar,” me je pozdravila gospodična v trgovini.
Kri mi je zaledenela. Pa ne že spet. Ne morem več. Ne zmorem se več delati, da mi leta niso prišla do živega in da imam spomin vrhunskih prodajalcev.
“Oprostite,” sem skoraj ponižno odgovoril, “ a bi vas moral poznati?”
Gospodična se je nasmehnila.
“Neee, rada vas berem, pa vem, kdo ste.”
Olajšano sem zavzdihnil.
“Hvala bogu,” mi je ušlo.
Razumevajoče je prikimala in dodala: “Sva pa sedem let nazaj nekaj sodelovala pri enem projektu.”
Zenice mi je potegnilo gor pod veke. Bog mi pomagaj.

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Moja draga je ponosna name

Nekoč, pred 25 leti, smo se moj prijatelj Matjaž, moja takrat nova punca in jaz zbasali v prijateljev avto in se odpeljali nekam, pozabil sem kam. Matjaž je za volanom fural frajerja. Na cesti, po kateri smo drveli okrog 80 na uro, je imel odprto voznikovo okno, skozi katero mu je visela leva roka, z…

Preberi več

V nekaj korakih do popolnega poraza

Moški imamo vsak svoj način, kako ženi povedati nekaj, česar ne želi slišati. Moj način je sestavljen iz naslednjih faz: nekaj dni priprav in subtilne čustvene manipulacije, izvedba občutljive komunikacije, drama, reverzna manipulacija, poraz. Brez izjeme. “Poslušaj.” Prijel sem jo za roko in jo posedel predse. Nagubal sem čelo, grizel spodnjo ustnico in gledal nekam…

Preberi več

Razmišljam na glas

Pred sabo sem potiskal nakupovalni voziček in bil globoko zatopljen v svoje misli. Prerekal sem se sam s sabo zaradi neumnosti, ki sem jo storil tisti dan. Da bo pa zdaj šlo vse narobe, sem si očital, pa kaj mi je bilo tega treba, ampak saj ni bilo tako hudo, sem se obenem tolažil, pa…

Preberi več