Blog

Noč čarovnic

Mlajši najstnici sta en večer proti koncu poletja ležali na kavču, buljili v računalnik, se druga čez drugo drli in na glas smejali. Cilj, ki sta ga imeli v glavi, je bil enostaven: za deset evrov na AliExpressu nakupiti čim več robe za noč čarovnic.
“Hočem to lobanjo!”
“Meni daj v košarico črno lasuljo!”
“Glej te nalepkeeee! Noooro!”
Kriki zabave in smeha so se nadaljevali še dolgo v večer, dokler mi nista računalnika pomolili pred nos in slavnostno izjavili:
“To si želiva. Stari, potegni kartico.”
Deset evrov in nekaj centov je odromalo na drugo stran sveta. Pričakovanja, kaj bosta na noč čarovnic počeli s tem kičem, so bila velika, ideje ustvarjalne in odpuljene. Še sam sem si za trenutek želel, da bi vse to že imeli pri sebi in se lotili strašne zabave.
V petek popoldan, tri mesece po naročeni robi, smo sedeli za jedilno mizo in gledali v edina dva paketka, ki sta pravočasno prispela iz Kitajske. Lasulja in nalepke. Nekaj časa smo še razmišljali, če lahko manjkajoče rekvizite s čim nadomestimo, pa smo kmalu obupali, se odpravili v kuhinjo, vzeli vsak svoj majhen nožek in flomastre, sedli za mizo na terasi in se lotili buč.

TO je moja žena.
TUKAJ je več mojih zgodb, ki jih lahko preberete.

Facebook X Instagram linkedin