Noč čarovnic

Mlajši najstnici sta en večer proti koncu poletja ležali na kavču, buljili v računalnik, se druga čez drugo drli in na glas smejali. Cilj, ki sta ga imeli v glavi, je bil enostaven: za deset evrov na AliExpressu nakupiti čim več robe za noč čarovnic.
“Hočem to lobanjo!”
“Meni daj v košarico črno lasuljo!”
“Glej te nalepkeeee! Noooro!”
Kriki zabave in smeha so se nadaljevali še dolgo v večer, dokler mi nista računalnika pomolili pred nos in slavnostno izjavili:
“To si želiva. Stari, potegni kartico.”
Deset evrov in nekaj centov je odromalo na drugo stran sveta. Pričakovanja, kaj bosta na noč čarovnic počeli s tem kičem, so bila velika, ideje ustvarjalne in odpuljene. Še sam sem si za trenutek želel, da bi vse to že imeli pri sebi in se lotili strašne zabave.
V petek popoldan, tri mesece po naročeni robi, smo sedeli za jedilno mizo in gledali v edina dva paketka, ki sta pravočasno prispela iz Kitajske. Lasulja in nalepke. Nekaj časa smo še razmišljali, če lahko manjkajoče rekvizite s čim nadomestimo, pa smo kmalu obupali, se odpravili v kuhinjo, vzeli vsak svoj majhen nožek in flomastre, sedli za mizo na terasi in se lotili buč.

TO je moja žena.
TUKAJ je več mojih zgodb, ki jih lahko preberete.

Scroll To Top
Facebook Twitter Instagram linkedin