Zvečer smo se počasi pripeljali do urejenega resorta, na katerem se je nekaj dogajalo. Od punce foter, ki je vozil avto, je odprl svojo šipo. Objela sta nas čudovit morski zrak, veliko smeha in živa glasba.
“Pelji tja,” je rekla njegova žena, torej mama od moje punce in pokazala na širok vhod v resort, “pa pusti meni, da govorim,” je še dodala.
Foter je, še vedno s spuščeno šipo, brez komentarja in mirno zavil proti vhodu. Približali smo se vratarnici in se ustavili pred spuščeno zapornico. Iz vratarnice je stopil gospod v uniformi in se sklonil k odprti šipi.
“Dobar dan,” ga je pozdravila mama od punce, “malo smo kasni, pa če nas pustite notri, hvala vam puno.” Njena hrvaščina je bila mešanica slovenščine in dveh epizod hrvaške serije za otroke. Enkrat je zobarju rekla, da je zoboder.
Vratar je s pogledom najprej premeril fotra in mamo, nato še naju s punco, ki sva z nedolžnimi obrazi sedela na zadnjih sedežih.
“Žal mi je, to je zaprta zabava, samo za goste kluba, ne bo šlo,” je odvrnil v hrvaščini, odkimal z glavo in s pogledom pokazal proti cesti, po kateri smo prišli.
Mama se mu je rahlo nasmehnila in ga obenem prebodla s svojimi prodornimi modrimi očmi.
“Ali mi smo del ove zabave, samo smo pozaboravili invitacije.” Bila je klasična prodajalka. Če si je zadala, da bo nekaj dosegla, ji je to uspelo. Zmeraj. A vratar je bil trd oreh.
“Žal mi je,” je ponovil in odkorakal nazaj v vratarnico. Zapornica je ostala spuščena. Foter je obrnil in se počasi odpeljal.
“Zavij tukaj ob ograji in pelji počasi,” mu je zaukazala žena. Ubogal jo je. Običajno jo je ubogal, ko je v njenem glasu začutil hladno težo skale.
“Ustavi!”
Foter je ustavil. Naši pogledi so bili uperjeni proti najnižji točki betonske ograje.
“Pa ja ne misliš …”
Ustavila ga je s pogledom.
Spravili smo se iz avta.
“Ne vem, če ti bo uspelo,” je foter pogledal svojo ženo in pokazal na njeno obleko, ki je bila preveč večerna za večerni skok čez ograjo.
“Ne skrbi zame,” se je nasmehnila, “pridite.”
Gospa, mama moje takratne punce, je svojega moža postavila ob ograjo in mu dala navodila.
“Drži lojtro, ko stopim gor, se ne premikaj.”
Foter je stopil ob ograjo in pred sabo sklenil prste. Mama je stopila na njegove dlani in se zavihtela čez ograjo. Trije, ki smo še stali na tej strani ograje, smo se molče spogledali. Ni nam preostalo drugega, kot da ji sledimo.
Nekaj minut kasneje smo stopili na teraso ob obali, polno ljudi. Večina jih je sedela za belo pogrnjenimi mizami, nekateri so plesali. Štiričlanski bend je preigraval hrvaške pop balade. Sedli smo za prosto mizo tik ob robu terase. Do nas je stopil visok, temen, uniformirani natakar.
“Dobar dan,” ga je takoj nagovorila kdo drug kot mama, “malo smo zapoznili, pa smo jako gladovni, ne rabite juhe, samo predjed i glavnu jed, molim, pa črno vino za sve.” Z gibom roke ga je odslovila.
Trenutek kasneje so nas postregli s šparglji, ovitimi v popečeno slanino, najboljšimi, kar sem jih kdaj jedel, in z božanskim žametnim črnim vinom. Preden sem se vrgel na hrano, sem ošvrknil našitek na uniformi najbližjega natakarja. Na njem je pisalo Club Med. Ni bilo slabo za prvi in edini nepovabljeni vdor na zabavo.
Majhna pozornost za vašo ljubljeno osebo, če se še niste odločili za valentinovo darilce, TUKAJ.
Več o Club Med najdete TUKAJ.
Fotografijo in recept špargljev, ovitih v slanino, najdete TUKAJ.
Menu