Zgodbe

Moški ne sprašujemo

Moški se, malo za šalo, malo zares, delimo na tiste, ki vprašamo in tiste, ki raje sami odkrivajo toplo vodo. Sam spadam med tiste, ki ne samo, da vprašamo, ampak nikoli ne nehamo spraševati, kar gre še posebej na živce moji najdražji. Recimo ob koncu letošnjega dopusta na recepciji hrvaškega hotela, ko mi je receptorka pod nos pomolila natisnjen račun in navrgla: “Če imate kakšno vprašanje glede računa, pa kar na dan z njim.”
Zame je takšno povabilo isto, kot če bi lačnemu psu pred nos pomolil pečeno svinjsko kračo. Vrgel sem oko na račun in s prstom pokazal na postavko, ki mi je bila neznana.
“Mi prosim poveste, kaj je PPOT 3%?”
Žena me je pogledala postrani in zavrtela z očmi.
“A moraš?”
“Če mi je pa rekla, da lahko vprašam karkoli.”
Receptorka je medtem buljila v konico mojega prsta, pod katerim se je nahajala meni neznana postavka in zmajevala z glavo.
“A veste, da ne vem,” je končno izdavila. “Lahko vprašam nadrejenega, če želite?” V njenem glasu je bilo čutiti nelagodje, ker ne pozna postavke na računu in še večje nelagodje, da bo za to izvedel njen šef.
“A lahko, prosim, spustiš?” Ženin glas je bil tih, a oster.
Prikimal sem ženi, pogledal receptorko in zamahnil z roko.
“Pustite, ni važno, samo radoveden sem.”
Receptorka je hvaležno pokimala z glavo, račun zložila v kuverto in se posvetila naslednjemu gostu.

Odgovora na to, kaj za en davek je PPOT, nisem dobil, sem pa dobil odgovor na vprašanje, ki sem ga zastavil hotelskemu osebju takoj, ko sva prvo jutro najinega dopusta z najdražjo prispela na plažo. Najprej sem si ogledal, kako osebje odpira senčnike. Ko sem dojel trik, sem tudi sam odprl svoj senčnik in nato k sebi poklical najbližjega od osebja ter ga prosil, da mi še pokaže, kako se senčnik prelomi.
“Tukaj imate dva krogca, ki morata biti drug pod drugim, nato pa samo nagnete platno,” mi je z nasmehom na obrazu razložil mlad fant v beli polo majici. Ena najpomembnejših podrobnosti vsakega dopusta je bila pod streho. Moški družine sem lahko svoji ženi sam, s svojimi rokami, zagotovil senco, kar ne bi mogel trditi za večino ostalih moških na plaži. To je bilo zabave.
V spominu mi je ostali trije moški srednjih let, ki so se, skupaj z ženami, pojavili na plaži. Najbolj zadovoljni moški med njimi, vsaj sodeč po trebuščku, ki ga je nosil s sabo, se je lotil odpiranja senčnikov. Po več neuspelih poskusih se mi je gospod zasmilil.
“A mu grem pomagati?” sem vprašal ženo.
“A si nor!? Če mu pomagaš, je isto, kot če bi ga kastriral. On se mora dokazati pred ženo, mora sam pogruntati, kako se odpre. Da se mi ne premakneš!”
Nisem se premaknil. Gospod je še nekajkrat poskusil odpreti senčnik in ko mu je znova in znova spodletelo, ni vprašal osebja, ki je stalo nekaj metrov stran, kako se senčnik odpre, temveč je v vsej ihti prijel hudiča nekje na sredini in ga tako močno spulil iz spodnjega droga, da mu je senčnik zletel z rok in se z nosom zarinil v pesek. Fizika je naredila svoje in senčnik se je seveda sam odprl. Zadeva ne bi bila niti približno tako zabavna, če ne bi ta moški pred vsemi nami demonstriral, da Janezek res zna samo tisto, česar se nauči. Ta naš morski “Janezek” je tako stopil do svojega prvega prijatelja, ki se je prav po ginekološko mučil z ležalnikom (obe roki je imel do komolcev pod platnom zaprtega senčnika in s prsti na slepo tipal za gumbkom, ki bi mu odprl pot do uspeha), ga narahlo odrinil na stran, izpulil zgornji del senčnika iz droga in ga, tokrat zanalašč, s konico nabil v pesek. Senčnik se je seveda ponovno odprl. Prijatelj ga je potrepljal po hrbtu s komentarjem, da se česa takšnega sam ne bi spomnil in hvala bogu, da je z njim na dopustu. Ko je naš junak stopil še k tretjemu senčniku in ga že spulil iz droga z namenom, da bi ga, kot vse prej, zabrisal v tla, se je pred njim končno pojavil hotelski fant. Z ostro gesto je ustavil njegov manever, mu spulil senčnik z rok, ga postavil nazaj na spodnji drog, s palcem in kazalcem prijel za konec enega kraka senčnika in ga nežno potegnil navzgor. Senčnik se je brez napora odprl v vsej svoji širini. Moški, ki je tako samozavestno izumil svoj način odpiranja senčnika, je rdeč v obraz nekaj časa buljil v odprt senčnik, nato se je obrnil k hotelskemu fantu in siknil v hrvaščini:
“Jebo vas takav suncobran!”

Podobne zgodbe