Mokre mačke

Na ulicah deževnega Beograda so štiri sodelavke, med njimi tudi moja žena, sprejele hrabro odločitev. Dogovorile so se, da ne bodo podlegle nakupovalnemu pritisku. Prišle so do sklepa, da je življenje lepo in da ničesar ne potrebujejo. Druga drugi so pohvalile lepa oblačila, ki so jih nosile tisti dan in se obenem strinjale, da je sreča v življenju več kot le nakup najnovejšega modnega izdelka. Iz dežja so se umaknile v kavarno in si privoščile omamno turško kavo. Najdražja me je po telefonu obvestila o njihovi odločitvi. Bil sem ponosen nanjo.

Nekaj ur kasneje so se štiri ženske, čudovito oblečene in urejene do zadnje potankosti, odpravile peš iz centra mesta na drugo stran reke Save proti kongresni dvorani. Samo še Brankov most jih je ločil od omenjene dvorane, ko se je oblakom popolnoma utrgalo in pričelo je liti kot iz škafa.
Po dve sta se stiskali pod enim dežnikom in se prebijali skozi goste dežne kaplje. Nekje na pol poti čez most jim je nasproti pripeljal mestni avtobus in tik ob njih zapeljal v največjo lužo na svetu. Ogromni val je pljusknil visoko čez njihove glave in jih premočil do kože. Deli telesa, ki so po nekem naključju ostali suhi, se niso dolgo veselili. Takoj za prvim je pripeljal še drugi avtobus in kričeče punce zlepil s pločnikom.

Uro kasneje so se pred mano pojavile vsaka s štirimi nakupovalnimi vrečkami v roki in v oblačilih, ki jih še nikoli nisem videl. Njihovi lasje so bili zlepljeni od deževnice. Iz nakupovalnih vrečk, v katerih so se nahajala mokra oblačila, je kapljala voda. Stale so sredi dvorane in se režale kot štiri zadete mačke.

“Ne boš verjel, kaj se nam je zgodilo,” so skozi smeh izustile sodelavke in s strastjo navihanega otroka opisovale nedavno dogodivščino.
“Smo šle na pijačo,” so kar hlastale za zrakom, “pa smo šle pogledati center mesta …”
“Ja?” Gledal sem jih z izbuljenimi očmi.
“Pa smo si na telefonu nastavile navigacijo, a veš?”
“Ok?”
“Ja, pa je pokazalo, da smo od tebe oddaljene samo kilometer in pol in da moramo nekam gor. Potem smo pa eno uro hodile po spominu in nam je bilo čudno, a veš?”
“Čudno kaj?”
“Ja, da smo tako dolgo hodile, pa smo ponovno pogledale na navigacijo in ugotovile, da smo jo nastavile, kot bi bile avto, ne pa peš …”
“Bile ste avto?”
“Ja, avto. In navigacija je pokazala, da smo naenkrat bile pet kilometrov od tebe.”
“Ne me jebat, kar naenkrat…”
“Ja, pa smo iskale taksi, pa pričelo je počasi deževati in nismo mogle ustaviti nobenega taksija, moreš misliti.”
“Česa ne poveste…”
“A ne, pa smo želele na avtobus, ampak so bili čisto polni avtobusi, pa tudi nismo vedele, na katerega moramo …”
“A jaz to sanjam?”
“Ne. Potem je začelo čedalje bolj padati, pa smo si rekle, da ne bo nobeni škodilo, če gremo peš in potem smo zagledale most …”

Stal sem pred njimi, poslušal izgovore, privlečene za mokre lase in odkimaval z glavo.
Bilo mi je naravnost neverjetno, kaj vse so bile ženske pripravljene narediti, da bi lahko nakupovale brez občutka krivde.

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Zgodbe, ki jih pišejo sosedje

Vsi mi smo sosedje. Eni bolj, eni manj zabavni v svojem početju. Nikoli nisem videl, le kdaj mogoče slišal, kaj moji, sedaj že bivši, sosedje počnejo pri sebi doma. Sem se pa prekleto dobro zabaval vsakič, ko sem jih opazoval na skupnih parkiriščih. Trije si zaradi svoje neobičajnosti zaslužijo, da jih delim z vami. Nekega…

Preberi več

Tattoo

“A narediva kratko pavzo?” Vprašanje je bilo zelo na mestu. Mislim, da zadnjih nekaj minut nisem dihal, ustnice sem imel bele in solze so mi nekontrolirano tekle po licih. Prikimal sem. Nisem imel dovolj moči, da bi iz sebe spustil kak glas. “Te pa opozarjam,” je nadaljeval mirno, skoraj očetovsko, “da bo po pavzi huje,…

Preberi več

Milanska Scala

Star sem 49. Ne morem se odločiti ali čas teče počasi ali hitro. Če pomislim, da je od prometne nesreče minilo samo tri leta, se proti starosti premikam izredno počasi. Po drugi strani je od božičnega darila do tega vikenda minilo, kot bi trenil. V soboto sem torej “vnovčil” ženino božično darilo – obisk La…

Preberi več