Nikoli me ni bilo tako strah kot v najstniških letih, ko smo s prijatelji rabutali pri sosednjih hišah in kmetijah. Takrat se mi je zdelo, da živim na robu. Velikokrat sem se lahko zahvalil dolgim in hitrim nogam, da me niso dobili. Ker če bi me dobili, bi me verjetno prebutali in nato predali policiji. Ali poklicali fotra, ki bi mi jih pošteno naložil. Veliko sosedov je živelo v hišah z vrtom in mini sadovnjakom. Mi smo živeli v bloku. Imeli smo vrt, poln jagod, ki je bil pa zelo daleč od stanovanja, in tam so drugi fantje rabutali. To vem, ker je vsake toliko foter ves penast prisopihal domov.
“Stana,” tako je ime moji mami, “spet so nam vse jagode pojedi, da jim jebem mater, te jim jebem mater, da jim jebem mater!”
Nikoli nisem razumel, zakaj je trikrat ponovil kletvico. Verjetno je želel poudariti, da je penast na ves svet in da naj ga pustimo pri miru.
“Pa celo gredo so poteptali,” je še zarenčal, zraven ponovno dodal trojno kletvico, v katero je vključil psa, mamo in spolni delikt in se pihajoč spravil zabijat žeblje v klet.
Takrat nisem povezal, da lahko moje rabutanje pri sosedih prav tako povzroči isti odziv kot ga je moja rabutalska konkurenca pri mojem fotru. Takrat nisem vedel, da so tudi sosedje lahko enako penasti, če jim nekdo krade jabolka, grozdje, hruške, koruzo.
Predvsem koruza je bila en tak plod, ki je rasel v ogromnih količinah in se mi je zdelo, da lahko pripada vsem, da je tistih nekaj storžev na njivi dobesedno kaplja v morje storžev. Kmet jih ziher ni štel, ko jih je sejal.
En dan sva se s prijateljem odpravila rabutati koruzo. Prijatelj se je javil, da bo stražar, jaz naj bi se lotil trganja storžev.
“Če vidiš kmeta, zažvižgaj,” sem mu rekel in izginil med stebla.
Prijatelj je prikimal in počepnil med koruzo.
Nekaj minut kasneje sem, s polnim naročjem koruze, pogledal proti “stražarju”. Tam je čepel, kot bi sral, oči je imel široko odprte, cel obraz bled, prekrit s pristnim strahom. Najina pogleda sta se srečala.
“Je vse v redu?” sem potihem šepnil.
Nisem dobil nobenega odziva.
“Hej, je vse v redu?”
Prijatelj je, ne da bi premaknil glavo, z očmi pokazal proti njegovi desni. Nagnil sem se na stran in pogledal v tisto smer. Tam, ob čepečem prijatelju, je stal kmet z vilami v roki. Prijatelj je naenkrat skočil naprej, kot bi ga katapultiralo in se zadrl:
“Bejži!!”
Spustil sem koruzo in tekel, koliko sem lahko. Nekaj minut kasneje sva se srečala na cesti.
“Zakaj pa nisi zažvižgal, ko si ga zagledal?” sem bil jezen nanj.
“Sploh ga nisem videl,” je rekel, “naenkrat sem ga imel za svojim hrbtom, ko mi je rekel, naj ne pisnem. Nisem upal, si videl tiste vile?”
Tisti dan nismo pekli koruze.
Dogodek, ki me je glede rabutanja prizemljil, se je zgodil kakšno leto kasneje, ko sem se vračal iz šole, mimo hiše, polne hrušk, ki so rasle kakšna dva metra od ograje. Na mesto se je spustila zelo gosta megla, kar je zame bil znak, da je rabutanje dovoljeno, da se on tam zgoraj strinja in mi je zato priskrbel naravno kritje. Torbo sem odložil ob ograjo in skočil čez. Stopil sem do drevesa in odtrgal sočno hruško. Obrisal sem jo in jo vtaknil v žep jakne. Skočil sem nazaj čez ograjo, pograbil torbo in si jo vrgel čez rame. Naredil sem par korakov proti domu, z roko segel v žep po hruško in naenkrat obstal kot vkopan. Čisto ob ograji je stal sosed, ki me je gledal direkt v oči, ob njem je stal nemški ovčar, ki me je prav tako na hudičevo divje gledal in tiho renčal vame. Videl sem, da je sosed imel psa na povodcu, da se mu je povodec do belega zarezal v roko. Zelo grobo in na tesno je tiščal psa k sebi. Med nami je bila samo ograja. Ne dovolj visoka za jeznega psa. Verjetno sem tam stal sekundo ali dve, meni se je zdelo, da stojim celo večnost. Nismo se pozdravili, samo strmeli smo drug v drugega. Končno sem zmogel narediti korak naprej in se počasi odpraviti proti domu, s svojo zadnjo narabutano hruško v žep
Foto: Couleur from Pixabay
Menu