Zgodbe

Moj je ful vroč!

Sedel sem na kavču v ljubljanskem stanovanju in zavit v deko buljil v računalnik, ko mi je pozornost pritegnilo zamolklo pokanje kovinskih cevi in tako znano pretakanje vode. Končno! Nadzornemu odboru je vendarle uspelo aktivirati Toplarno, da nam je skozi radiatorje spustila vročo vodo. Žena in otroci so bili navdušeni, skakali so od radiatorja do radiatorja in se drli drug čez drugega:
“Moj je na pol topel!”
“Moj je čisto mrzel!”
“Moj je vroč samo tukaj na desni!”
“Kamenko, naredi kaj, da bodo radiatorji vroči!”
To zadnje je izustila moja najdražja, ki je vsa poklapana prišla iz spalnice.
“Radiator v spalnici je leden.”
“Počakajmo 24 ur,” sem ji svetoval, namreč ni se mi dalo premakniti s kavča. “Če po enem dnevu ne bo nič drugače, pokličem upravnika.”
Žena in deca so žalostno hodila naokrog, bentila čez pokvarjene radiatorje in toplarno, ker ni odprla dovolj vode, da bi napolnila naše radiatorje.
“Ampak veš,” je nadaljevala žena, “moja mama je vsakič, ko se je pričela kurila sezona, odprla nek ventil in iz radiatorja spustila zrak, se spomnim, ker nam je vsako leto govorila, da je to najpomembneje.”
Nisem imel kaj. Mislil sem, da žena ni dovolj podkovana v teh stvareh, a sem se očitno motil. Vstal sem s kavča, si pretegnil premraženo telo, med orodjem zbrskal izvijač in se spravil do najbližjega radiator.
“Prav je imela tvoja mama, mogoče je pa res to krivo,” sem ji odvrnil med tem, ko je iz ventilčka vel piš odvečnega zraka. V trenutku, ko je iz majhne odprtinice pritekla rjavkasta voda, je žena zakričala od navdušenja in me objela.
“Še tam, še tistega odpri. Otroci, ata nas bo rešil! Ne bomo zmrznili!”
Nisem vedel, ali se šali ali ne, a se nisem dal motiti. Bil sem v središču pozornosti, pa niti nisem kaj dosti storil za to. Samo s kavča sem vstal in prijel šraufnciger v roke.
Radiator za radiatorjem je postajal najprej topel, nato vroč, otroci so si slekli puloverje in skakali med sobami ter se drli:
“Moj je ful vroč!”
“Moj je najbolj vroč.”
Žena me je gledala z občudovanjem.
“Še v spalnici urediš, pa ti obljubim, da bo nocoj vroča noč tudi zate.”
He, sem si mislil, vem, srce, da bo vroča noč, še zmeraj je bila prvo kurilno noč, ker smo od navdušenja odprli vse ventile na polno in smo se zjutraj zbudili mehko kuhani.
Odpravil sem se v spalnico, odgrnil zaveso, rutinsko pripravil izvijač, da bi ga potisnil v ventil in se ustavil. Pametnjakoviči, ki so pred nami prenavljali to stanovanje, so radiator potisnili tako globoko v zidno odprtino, da med radiatorjem in zidom ni bilo dovolj prostora za moje orodje. Ni ga bilo dovolj niti za žepni nožek, kvečjemu kovanec, ki je bil pa predebel, da bi z njim odprl ventil. Kratek trenutek sem strmel v tistih nekaj centimetrov prostora.
“Srce, pa saj ne boš obupal zdaj, ko si tik pred koncem?”
Žena je bila na robu solz. Zamahnil sem z roko, jo potegnil k sebi in objel.
“Vse bom naredil zate, lepotica moja, vse.”
Stopil sem do orodja, ki sem ga hranil na hodniku. Nič ni bilo dovolj majhno in dovolj tanko. Stopil sem nazaj v spalnico in nezavedno prijemal in obračal vse kar mi je prišlo v roke. Britanski funti so bili predebeli, kreditna kartica je bila prekrhka, moj noht … kje pa. Mogoče noht na nožnem palcu, a je bilo stopalo preveliko. Med obračanjem in iskanjem sem prijel majhno darilno škatlo. Odprl sem jo in pobrskalo po notranjosti, ko je nekaj zažvenketalo. Pred mano se je prikazal rezervni avtomobilski ključ, na katerem je bila majhna, tanka, čvrsta aluminijasta ploščica z gravirano serijsko številko. Vrisknil sem od sreče! S hitrimi prsti sem ploščico snel iz obročka in se vrnil k radiatorju. Uspelo mi je! Ploščica je bila ravno tako tanka in čvrsta in majhna, da sem jo spravil do reže ventila in ventil obrnil v nasprotno smer urinega kazalca. Zrak je, kot bi komaj čakal, z visokim piskom bežal iz radiatorja. Klečal sem na tleh in se smehljal. Žena je klečala ob meni in me od navdušenja objela.
“Vedela sem, da si pravi mojster, Kamenko. Z obeskom za ključe si naju rešil ledenih krempljev jesenskih noči!”
Bil sem ponosen nase. Res, sem pomisill, le kako mi je uspelo najti tak obesek na rezervnih avtomobilskih ključih.
Rezervnih avtomobilskih ključih?
Čakaj malo.
Midva nikoli nisva imela rezervnih avtomobilskih ključev. Imela sva vsak svoje avtomobilske ključe, dokler ni dva meseca nazaj žena svojih izgubila in me je nov ključ stal 350 evrov! Besen kot ris sem se obrnil k ženinemu nedolžnemu obrazu.
“Avtomobilski ključi,” je edino, kar sem uspel reči.
“Vem,” je rahlo prikimala in pogledala v tla. “Zdaj sem se spomnila, kam sem jih pospravila.”

Podobne zgodbe