Milijonsko mesto Split

“Nek idu k vragu,” se je nasajal nad stoječim prometom Josip, po poklicu pomorščak, včasih manager hotela, sedaj Uber taksist. Noče govoriti o slednjem. Ga zgleda boli.
“Leta in leta hodi v Split vedno več turistov, vse ceste so zabasane, na milijone jih prihrumi, župan pa nič, samo zase skrbi. Vi Slovenci ste to pametno naredili. V Ljubljani ste rekli “Stop priseljenci”, pa ste zato postavili Novo mesto, da ljudje niso rinili v Ljubljano, temveč so ostali tam.”

Dvignil sem roko.
“Eeeee, Novo mesto je nastalo v 14. stoletju …”
Josip je samo odkimal z glavo.
“To že, vendar se je začelo večati šele v 60 letih prejšnjega stoletja zaradi Ljubljane, ki ni noter v mesto spustila novih ljudi.”

Ok. Nisem se želel vpletati v ta pogovor. Premalo sem vedel o Novem mestu in Ljubljani, pa še Josip je obrnil na štiripasovnici, čez polno dvojno črto, da naju je pobral. Prejšnji Uber taksist naju je odjavil, ker se mu ni dalo narediti prekrška ali peljati naokrog.

“Več kot šest meseci nazad videli smo se zadnji put,” je žalostno skomignil ob vprašanju, če je bil zraven pri zadnjem slovesu od Oliverja Dragojeviča, “vzel je kitaro v roke in pel z mojimi otroki, tam na stopnicah smo sedeli, pa smo peli otroške pesmi, pa njegove pesmi.” Pokazal je nekam desno med ulice. “Dan, ko je umrl, sem potočil največ solz v svojem življenju. Še vedno se nisem pobral. Bil je velika zvezda. Washington Post je pisal o njegovi smrti. New York Times prav tako.”

Sam sem gledal skozi okno taksija, ki se je premikal meter na minuto. Mimo mene so brzeli turisti, nekateri so za seboj vlekli kovčke, drugi so si ogledovali spominke, ena bejba je samo poskočno hodila, v ohlapni majici, brez modrca. Se mi je zdelo, da sem jo malo predolgo gledal, a se moja lepotica ni pritoževala. No, roko na srce, ni me videla, ker sem sedel pred njo.

Sicer je bila pot do Splita brez posebnosti. Edino na eni bencinski me je presenetilo, ko sem odprl zadnja vrata. V vratih sem zagledal velik prazen kozarec za vlaganje.
“Alenka, kaj pa ta kozarec dela v avtu?”
“Mah,” se je namuzala moja srnica, “saj veš, če me med vožnjo ful lulat, da ne rabim skrbeti.”

Jutri greva na trajekt.

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Zgodbe, ki jih pišejo sosedje

Vsi mi smo sosedje. Eni bolj, eni manj zabavni v svojem početju. Nikoli nisem videl, le kdaj mogoče slišal, kaj moji, sedaj že bivši, sosedje počnejo pri sebi doma. Sem se pa prekleto dobro zabaval vsakič, ko sem jih opazoval na skupnih parkiriščih. Trije si zaradi svoje neobičajnosti zaslužijo, da jih delim z vami. Nekega…

Preberi več

Tattoo

“A narediva kratko pavzo?” Vprašanje je bilo zelo na mestu. Mislim, da zadnjih nekaj minut nisem dihal, ustnice sem imel bele in solze so mi nekontrolirano tekle po licih. Prikimal sem. Nisem imel dovolj moči, da bi iz sebe spustil kak glas. “Te pa opozarjam,” je nadaljeval mirno, skoraj očetovsko, “da bo po pavzi huje,…

Preberi več

Milanska Scala

Star sem 49. Ne morem se odločiti ali čas teče počasi ali hitro. Če pomislim, da je od prometne nesreče minilo samo tri leta, se proti starosti premikam izredno počasi. Po drugi strani je od božičnega darila do tega vikenda minilo, kot bi trenil. V soboto sem torej “vnovčil” ženino božično darilo – obisk La…

Preberi več