Milijonsko mesto Split

“Nek idu k vragu,” se je nasajal nad stoječim prometom Josip, po poklicu pomorščak, včasih manager hotela, sedaj Uber taksist. Noče govoriti o slednjem. Ga zgleda boli.
“Leta in leta hodi v Split vedno več turistov, vse ceste so zabasane, na milijone jih prihrumi, župan pa nič, samo zase skrbi. Vi Slovenci ste to pametno naredili. V Ljubljani ste rekli “Stop priseljenci”, pa ste zato postavili Novo mesto, da ljudje niso rinili v Ljubljano, temveč so ostali tam.”

Dvignil sem roko.
“Eeeee, Novo mesto je nastalo v 14. stoletju …”
Josip je samo odkimal z glavo.
“To že, vendar se je začelo večati šele v 60 letih prejšnjega stoletja zaradi Ljubljane, ki ni noter v mesto spustila novih ljudi.”

Ok. Nisem se želel vpletati v ta pogovor. Premalo sem vedel o Novem mestu in Ljubljani, pa še Josip je obrnil na štiripasovnici, čez polno dvojno črto, da naju je pobral. Prejšnji Uber taksist naju je odjavil, ker se mu ni dalo narediti prekrška ali peljati naokrog.

“Več kot šest meseci nazad videli smo se zadnji put,” je žalostno skomignil ob vprašanju, če je bil zraven pri zadnjem slovesu od Oliverja Dragojeviča, “vzel je kitaro v roke in pel z mojimi otroki, tam na stopnicah smo sedeli, pa smo peli otroške pesmi, pa njegove pesmi.” Pokazal je nekam desno med ulice. “Dan, ko je umrl, sem potočil največ solz v svojem življenju. Še vedno se nisem pobral. Bil je velika zvezda. Washington Post je pisal o njegovi smrti. New York Times prav tako.”

Sam sem gledal skozi okno taksija, ki se je premikal meter na minuto. Mimo mene so brzeli turisti, nekateri so za seboj vlekli kovčke, drugi so si ogledovali spominke, ena bejba je samo poskočno hodila, v ohlapni majici, brez modrca. Se mi je zdelo, da sem jo malo predolgo gledal, a se moja lepotica ni pritoževala. No, roko na srce, ni me videla, ker sem sedel pred njo.

Sicer je bila pot do Splita brez posebnosti. Edino na eni bencinski me je presenetilo, ko sem odprl zadnja vrata. V vratih sem zagledal velik prazen kozarec za vlaganje.
“Alenka, kaj pa ta kozarec dela v avtu?”
“Mah,” se je namuzala moja srnica, “saj veš, če me med vožnjo ful lulat, da ne rabim skrbeti.”

Jutri greva na trajekt.

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Moja draga je ponosna name

Nekoč, pred 25 leti, smo se moj prijatelj Matjaž, moja takrat nova punca in jaz zbasali v prijateljev avto in se odpeljali nekam, pozabil sem kam. Matjaž je za volanom fural frajerja. Na cesti, po kateri smo drveli okrog 80 na uro, je imel odprto voznikovo okno, skozi katero mu je visela leva roka, z…

Preberi več

V nekaj korakih do popolnega poraza

Moški imamo vsak svoj način, kako ženi povedati nekaj, česar ne želi slišati. Moj način je sestavljen iz naslednjih faz: nekaj dni priprav in subtilne čustvene manipulacije, izvedba občutljive komunikacije, drama, reverzna manipulacija, poraz. Brez izjeme. “Poslušaj.” Prijel sem jo za roko in jo posedel predse. Nagubal sem čelo, grizel spodnjo ustnico in gledal nekam…

Preberi več

Razmišljam na glas

Pred sabo sem potiskal nakupovalni voziček in bil globoko zatopljen v svoje misli. Prerekal sem se sam s sabo zaradi neumnosti, ki sem jo storil tisti dan. Da bo pa zdaj šlo vse narobe, sem si očital, pa kaj mi je bilo tega treba, ampak saj ni bilo tako hudo, sem se obenem tolažil, pa…

Preberi več