Milanska Scala

Star sem 49. Ne morem se odločiti ali čas teče počasi ali hitro. Če pomislim, da je od prometne nesreče minilo samo tri leta, se proti starosti premikam izredno počasi. Po drugi strani je od božičnega darila do tega vikenda minilo, kot bi trenil.
V soboto sem torej “vnovčil” ženino božično darilo – obisk La Traviate v Milanski Scali. Bila sva dobre volje, čeprav že nekaj dni prehlajena. Pred potjo v Milano sva nabavila vse, kar bi nama lahko pomagalo pri tem, da med predstavo ne bi smrkala, kaj šele pokašljevala. Koldrekse za zjutraj in zvečer, lekadole za vmes, homeopatijo na 15 minut in zeliščne pastile, ki sva jih cel dan držala pod jezikom. Nekaj ur pred predstavo sva se počutila olimpijsko, zato sva v deževnem in hladnem dnevu sklenila, da si lahko pred predstavo privoščiva sprehod po centru in dobro pico. Odločil sem se, da najdem najboljšo picerijo v mestu, picerijo, ki bi na Tripadvisorju imela oceno vsaj 4,5 ali več. Po dobri uri iskanja sem obupal. Vse dobre picerije so bile popoldan zaprte. Iz hotela sva krenila brez načrta, kje bova večerjala. Na srečo je bila moja kraljična prepričana, da sem v eni uri iskanja našel picerijski zaklad. Jaz pa nisem imel pojma. Moral sem odigrati popolnega samozavestneža.
Dobre pol ure kasneje sva z dežnikom v roki in lačna kot volka stala pred La Scalo. Obrnil sem se k najdražji.
“Že veš, kaj bi jedla?”
Začudeno me je pogledala.
“Zjutraj sem ti rekla, da bi jedla pico. A nisi cel popoldan visel za računalnikom in iskal picerije?”
“Sem, srce, samo preverjam, če si nisi mogoče premislila.”
“Nisem.”
Skomignil sem z rameni. Vedel sem, da sem v težavah. Na slepo in počasi sem zakorakal na trg in žena mi je sledila. Nekaj minut sva na blef tavala po trgu in se znašla pred vhodom v čudovito galerijo Vittorio Emanuele II, ko sem na levi zagledal štiri policaje, ki so ravnokar vkorakali v neko zabačeno stekleno … picerijo!
Dregnil sem ženko in pokazal proti policajem.
“Glej, greva tja, kamor hodijo lokalci.”
“Si ziher, da je tam dobra pica?”
Nisem imel izbire. S cmokom v grlu sem prikimal.
Vstopila sva v lokal. Posedli so naju ob hladilnik in visoko vitrino. V vitrini so se nahajale grde pica škatle za dostavo na dom.
“Kesar, a si ziher, da policaji tukaj jedo pico?”
Pokukal sem proti uradnim osebam. Tri kave in ena mineralna.
Prikimal sem, druga mi ni preostalo. Vmes sem iz žepa potegnil telefon in v Tripadvisor vtipkal ime placa.
Ocena, ki sem jo videl, me je skoraj vrgla s stola. Če to preživim, ne bom nikoli več imel skrivnosti pred svojo ljubeznijo.
Na mizo sva dobila naročeni pici. Obe sta bili zelo dobri. Žena me je pohvalila, da sem dobro izbral. Da imam nos za takšne stvari. In da je zmerom vedela, da lahko zaupa policiji. Preden sva se odpravila na opero, je iz torbice vzela svoj telefon in nekaj brskala po njem. Nenadoma so se ji oči razširile od presenečenja. Telefon je počasi obrnila k meni in me vprašuječe pogledala. Na ekranu je bila fotografija lokala, pod njo pa z velikimi številkami zapisana ocena 2,1.
Skomignil sem z rameni. Ja, vem. Imel sem več sreče kot pameti.

Sedela sva v loži božanske La Scale. Na odru se je odvijala ena največjih oper vseh časov. V mojem grlu se je odvijala ena največjih tragedij vseh časov. Moral bi kašljati, pa nisem smel. Moral bi kihniti, pa sem si skoraj zlomil nos, ko sem si ga mašil in zvijal, da mi ne bi ušlo. Zaradi pice sem bil žejen in grlo sem imel suho. Iz nosu mi je teklo, pa nisem imel robca. Oči so se mi solzile, kar je imelo svoj učinek, ker je draga mislila, da sem ganjen od predstave. Ko res res nisem mogel več vzdržati, sem med duetom in glasnim orkestrom čisto narahlo smrknil. Zvok je odneslo po celi dvorani. Žena se je obrnila k meni in me zabila s pogledom.
Skomignil sem z rameni. Nisem jaz kriv, če je prostor akustičen.

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Zgodbe, ki jih pišejo sosedje

Vsi mi smo sosedje. Eni bolj, eni manj zabavni v svojem početju. Nikoli nisem videl, le kdaj mogoče slišal, kaj moji, sedaj že bivši, sosedje počnejo pri sebi doma. Sem se pa prekleto dobro zabaval vsakič, ko sem jih opazoval na skupnih parkiriščih. Trije si zaradi svoje neobičajnosti zaslužijo, da jih delim z vami. Nekega…

Preberi več

Tattoo

“A narediva kratko pavzo?” Vprašanje je bilo zelo na mestu. Mislim, da zadnjih nekaj minut nisem dihal, ustnice sem imel bele in solze so mi nekontrolirano tekle po licih. Prikimal sem. Nisem imel dovolj moči, da bi iz sebe spustil kak glas. “Te pa opozarjam,” je nadaljeval mirno, skoraj očetovsko, “da bo po pavzi huje,…

Preberi več

Mokre mačke

Na ulicah deževnega Beograda so štiri sodelavke, med njimi tudi moja žena, sprejele hrabro odločitev. Dogovorile so se, da ne bodo podlegle nakupovalnemu pritisku. Prišle so do sklepa, da je življenje lepo in da ničesar ne potrebujejo. Druga drugi so pohvalile lepa oblačila, ki so jih nosile tisti dan in se obenem strinjale, da je…

Preberi več