Obožujem otroke. Obožujem krike in vriske presenečenja, huronski smeh, ko se kdo spotakne čez kabel, začudenja ob raziskovanju skritih kotičkov hiše, škropljenja z vodo in mokrega capljanja po hrastovem parketu čez dnevno sobo proti stranišču in ponosa, ker so odkrili past pred volkovi – olje za telo, polito po istem parketu pred vrati njihovih sob. Da volku spodrsne.
Obožujem otroke. Svoje otroke, da se razumemo. Otroci, ki niso bili moji in so vriskali od presenečenja, se preglasno smejali, ker se je nekdo spotaknil čez kabel, brskali po kotičkih moje hiše in z mokrim capljanjem po hrastovem parketu uničevali mojo lastnino ter hote ali nehote po tleh polili olje za telo, pri meni niso bili deležni iste mere potrpljenja.
A ker je življenje ena sama nepredvidljiva dogodivščina, sem zaradi ene prigode začel oboževati tudi otroke drugih staršev.
Pred časom smo dobili obisk. Prijateljica z možem in štiriletnim pokavcem. Kakorkoli sta bila prijateljica in njen mož prijetna, je bil mali stvor pravi govnar. Skakal je po kavču, pljuval po tleh, trgal revije in kričal kot jebena papiga s tarantelo na glavi. Ne vem, kaj je bila kaplja čez rob, ampak v nekem trenutku sem vstal in skočil proti njemu. Mali se je drl ko žvau, pobegnil pod kavč… in utihnil. In jaz sem se ustavil. Prisluhnil. Počakal. Mali govnar se ni premaknil in ni pisnil. Nekaj časa se mi je zdelo, da me pa v resnici ne moti, če leži pod kavčem, dokler je tiho, a mi radovednost ni dala miru. Prijel sem ga za gole gležnje, ki so edini štrleli izpod kavča in ga previdno potegnil ven. Mali je ležal na trebuhu, stiskal desno pest in nekaj žvečil. Njegova mama je vsa panična skočila k njemu in mu najprej razprla čeljust. A mulc je bil diplomiran govnar. Tisto v ustih je pogoltnil, preden jih je odprl. Čisto razkurjena je zdaj mama razprla njegovo pest. Rjavo, mastno pest, v kateri je stiskal sedaj že načet, teden dni star… čevapčič. Foter je skozi stisnjene zobe omenil tetanus in ljudi srednjega veka brez osnovne higiene, mati je spakirala hitreje, kot se je ob prihodu sezula. Obisk se je pobral domov. Nismo jih več videli.
Meni osebno je ta dogodivščina odprla oči in svet. Najprej mi je razjasnila izginotje čevapčiča. Mojega čevapčiča, ki sem ga jedel na kavču in se mi je zgleda skotalil s krožnika. Spomnim se, da sem jih imel preštete in da mi je en čevap hodil navzkriž, kot bi se izgubil med kuhinjo in mojimi usti.
Nato sem spoznal, da so tuji otroci najboljše, kar se mi je lahko zgodilo. Dan današnji sem vesel vseh obiskov, ki vsebujejo vsaj enega malega govnarja. Najprej ga pustim, da malo razgraja in ko je ogret, mu pokažem skrite kotičke v hiši ali prosim moje čebele, naj se grejo skrivati.
Nedavno me je prijateljica na obisku pohvalila, da še ni videla tako čistega in urejenega stanovanja. Nasmehnil sem se ji in prikimal. Na srečo ni videla svoje petletne govnarke, kako je v vogalu shrambe okrog svojega kazalca ovijala pajkovo mrežo, polno mrtvih muh.
Menu