Zgodbe

Korenita sprememba navad

V nabiralnik je priletelo sporočilo. Športna rekreacija, v mojem primeru odbojka, naj bi se, po šestih mesecih nenačrtovanega odmora, ponovno pričela sredi septembra. In ujela me je popolnoma nepripravljenega.
V šestih mesecih sem iz idealnih 93 kilogramov skočil na številko sto, natančneje 100,7 zjutraj in 101,8 zvečer. Žena mi je prepovedala večerno tehtanje, pravi, da nima smisla klicati hudiča, ki je že v hiši.
V pol leta sem, tako na palec, prehodil en (1) kilometer, večinoma po hiši in okrog nje, naredil dve (2) skleci, ko sem iskal copate pod posteljo, pretekel dvajset (20) metrov, ko sem se pognal za mlajšima nastnicama, da bi ju prestrašil in pojedel približno 200 kilogramov hrane, ki mi je s svojimi vitamini, beljakovinami in proteini pomagala premikati se iz kavča na teraso. In nazaj.
Sredi septembra naj bi torej pričeli z odbojko. Danes sem se testiral in skočil z mesta. Bližnji, ki me imajo radi, so me zbadali, da sem pristal tam, kjer sem se pognal. Niso vedeli ali skačem v daljino ali v višino. Da se kao ni videlo najbolje. Če lahko ponovim. Sem bil preutrujen, da bi jim izpolnil željo.
Malo prej sem z žoge obrisal prah. Takoj zatem sem se okrepčal s slivovo pito, ki se je znašla na jedilni mizi. Stopil sem pred ogledalo. V majici sem zgledal zadovoljivo. Frontalno, seveda. Ko sem se pogledal z boka, mi kroj majice ni bil več všeč. Zelo čudno je štrlel. To me je tako razjezilo, da sem se odločil korenito zarezati v svoje navade:
1. Vadil bom zadrževanje diha. Cilj je trideset sekund, toliko ljudje, s katerimi se srečam, potrebujejo za ustvarjanje prvega vtisa. Toliko časa lahko torej držim trebuh noter.
To je, več ali manj, to.
En kos slivove pite je še na mizi. Kolikor vem, slive ne redijo in so dobre za kri.

Podobne zgodbe