Konec

Odločitev ni enostavna, je pa prava.
Danes zaključujem poglavje pisanja kratkih zgodb.
Petnajst (15!) let je dovolj, da lahko potegnem črto, se ozrem nazaj, prikimam in krenem v nov izziv.

Prvi razlog?

Rad bi imel nedeljo zase. Rad bi delal okrog hiše na Rakitni. Rad bi se sprehajal okrog hiše. Če nič drugega, rad bi ležal na travi in gledal v nebo. Brez vsakršnih obveznosti. Pisanje mi vzame kar nekaj ur dela. Vsako nedeljo. Ali soboto, če sem bolj priden. Takrat nimam ne nedelje ne sobote zase. Bolj sem “priden”, manj časa imam zase.

Nedelje mi tudi sicer niso usojene. Skoraj deset let sem vsako nedeljo ob sedmih zjutraj stal na tenis placu v Savinjski dolini, ne glede na to, kje sem se večer prej nahajal. Ali se vozil na Štajersko. Ali na morje in iz morja.

Enostavno rad bi imel nedeljo zase.

Drugi razlog?

Rad bi napisal knjigo. Konkretno, pravo, jebeno dobro knjigo. Rad bi na papir spravil idejo, ki jo imam v glavi. A pisati knjigo je čisto druga zver kot pisati blog. Ne zmorem biti na obeh bregovih. Knjiga zahteva drugačno miselnost, drugačen pristop. Drugačno osredotočenost.

Enostavno rad bi napisal knjigo.

Hvala vsem vam, da ste me brali, moje zgodbe delili, se ob njih smejali. Hvala vsem, ki ste mi pisali, da sem vam polepšal večer. Hvala vsem ženam in puncam, da ste moje zgodbe brale na glas svojim možem in fantom. Večno vam bom hvaležen za podporo.

To je to.
Vidimo se v naslednji bitki.
Do takrat si pa vzemite nedeljo zase. In napišite kakšno knjigo. Ali se enostavno uležite na travo in glejte v nebo. Neskončno modro nebo.

Kamenko

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Zgodbe, ki jih pišejo sosedje

Vsi mi smo sosedje. Eni bolj, eni manj zabavni v svojem početju. Nikoli nisem videl, le kdaj mogoče slišal, kaj moji, sedaj že bivši, sosedje počnejo pri sebi doma. Sem se pa prekleto dobro zabaval vsakič, ko sem jih opazoval na skupnih parkiriščih. Trije si zaradi svoje neobičajnosti zaslužijo, da jih delim z vami. Nekega…

Preberi več

Tattoo

“A narediva kratko pavzo?” Vprašanje je bilo zelo na mestu. Mislim, da zadnjih nekaj minut nisem dihal, ustnice sem imel bele in solze so mi nekontrolirano tekle po licih. Prikimal sem. Nisem imel dovolj moči, da bi iz sebe spustil kak glas. “Te pa opozarjam,” je nadaljeval mirno, skoraj očetovsko, “da bo po pavzi huje,…

Preberi več

Milanska Scala

Star sem 49. Ne morem se odločiti ali čas teče počasi ali hitro. Če pomislim, da je od prometne nesreče minilo samo tri leta, se proti starosti premikam izredno počasi. Po drugi strani je od božičnega darila do tega vikenda minilo, kot bi trenil. V soboto sem torej “vnovčil” ženino božično darilo – obisk La…

Preberi več