Božično darilo

Nestrpen sem bil kot majhen otrok. Bilo je jutro pred božičnim večerom, vse trgovine so bile zaprte in midva z ženo na kavču, pred televizijo, zakopana pod toplo odejo v domači hiši visoko nad glavnim mestom. Iz tega sem sklepal, da so se darila, ki jih bova podarila drug drugemu, že nahajala v hiši. In zakaj bi čakala na večer, če bi si jih lahko podarila takoj? Nisem videl greha v tem, da bi poskusil.

“Srce, imam idejo,” sem nase navrgel svoj najšarmantnejši nasmešek in se sklonil nad njo.
“Pozabi.” Obrnila se je vstran in prestavila tv kanal.
“A, daj no, itak si ga bova dala.”
“Darila se dajejo po večerji.”

Prav. Skobacal sem se s kavča, stopil v kuhinjo, narezal kruh, šunko, skuhal jajca, pripravil krožnika in pribor, vse to prinesel na jedilno mizo, stopil nazaj h kavču, se ji nasmehnil in jo povabil k mizi.
“Draga, pridi. Večerja je na mizi.”
Odkimala je z glavo.
“Beden poskus. Ni teorije.”

Nisem se dal.
“Pa si mi vsaj kupila to, kar sem rekel, da bi imel?”
“A si rekel, da bi kaj imel?”
Nisem mogel verjeti.
“Seveda sem ti rekel!”
“Torej ni to, kar si rekel, da bi imel, ker nisem slišala, da bi mi kaj rekel.”
Prikimal sem. Logika stoji. Če ni slišala, ni kupila.
“A si ti meni kupil to, kar sem ti napisala?”
“Ne.”
“Kako? A ti nisem lepo in čitljivo napisala, kaj bi rada imela? Zdaj si našel čas biti kreativen, ali kaj?”
Bil sem tiho. Imel sem darilo, ki ga ni pričakovala. To bo presenečena. Moral sem pa za vsaj primer še nekaj preveriti.
“Alenka, samo eno stvar mi povej. A je možno, da sva oba kupila isto darilo?”
“Kako to misliš?”
“Nič ne mislim, samo zanima me, če je kakršnakoli možnost, da sva drug drugemu kupila isto darilo?”
“Ni nobenih možnosti,” mi je zagotovila. Oddahnil sem si. In nadaljeval s pogajanji.

“Kaj pa, če si poveva prvo črko in ugibava?”
Moja prelepa kraljična je prikimala.
“Prav. Ti poveš meni, jaz povem tebi.”
Sranje! Moje darilo je takšno, da če ji povem prvo črko, bo takoj uganila. Nekaj sem si moral izmisliti.
“Ti povej prva, ker sem jaz tebe prvi prosil,” sem si kupil nekaj časa.
“Prav. Darilo je na črko V.”
Nasmehnil sem se. Prvi korak do zmage.
“Res lahko ugibam?”
“Lahko.”
“Vgradna pečica?”
“Butl.”
“Vnanji kamin.”
“Kakšen?”
“Vnanji, zunanji, outdoor.”
“Ne.”
“Viagra?”
“Jo rabiš?”
“Neeeee!”
“Zakaj si jo potem omenil?”
“Sem mislil … eh, nič. Pozabi.”
“Ja, res.”
“Velika kosilnica?”
“A to si želiš? A jih nimaš tri?”
“Hej, samo ugibam!”
Pojma nisem imel.
“A je za pojesti?”
“Ne.”
“A je za obleči?”
“Ne.”
“Kakorkoli za natakniti nase?”
“Natakniti nase?”
“Ja, recimo Velik kondom?”
“Idiot.”
“A mi poveš drugo črko?”
“Povem. A.”
“Vaskulaturna mašina?”
“Kaj je pa to?”
“Ne vem, saj je nisem jaz kupil.”
“Glej, pozabi, druga črka ni A. Ne povem ti druge črke, ker boš uganil.”
Hudiča.
“A bi ti meni povedal prvo črko?”
“Seveda, srce. M.”
“Muco si mi kupil,” se je nasmehnila do ušes.
“Nisem.”
“Mercedesa?”
“Neee,” sem presenečeno odvrnil, “od kdaj pa bi ti imela mercedesa?”
“Muco bi imela.”
“Pozabi.”

Končno sva dočakala večer. In dočakala sva konec večerje.
“Si bova zdaj dala darila?”
Nasmehnila se je, da je zasijalo okrog nje, segla z roko pod majico in na plan potegnila belo kuverto. Dala jo je pred mano na mizo. Požrl sem slino in pogledal gor. A se zajebavaš? Ne se zajebavat, prosim lepo!
S tresočimi rokami sem pograbil njeno kuverto, jo odprl in iz kuverte potegnil prepognjen list. Na desnem zgornjem kotu sem zagledal prepoznaven logotip podjetja, šest oranžnih zvezd. Pogledal sem ženo, ki je s čudovitim nasmehom strmela vame in v svoj prepognjen list papirja. Globoko sem vzdihnil in razgrnil papir.
Podarila mi je karte za La Traviato v Milanski Scali. Obraz mi je zasijal. Najprej zato, ker obožujemo opero, nato pa tudi zato, ker drug drugemu nisva kupila istega darila.
“Darilo na V?” sem jo vprašal.
“Vstopnica, kljukec. Nisem mogla reči K, ker bi ugotovil, da so karte.”
Prikimal sem, se ji nasmehnil in ji podal darilno vrečko. Iz nje je potegnila belo kuverto.
“A me zajebavaš?” je tokrat ona zajela sapo. Iz kuverte je potegnila bel prepognjen papir. Zgoraj desno se je nahajal prepoznaven logotip podjetja. Šest oranžnih zvezd. Spogledala sva se, kot bi pravkar ugotovila, da sva namenjena drug drugemu in se obenem režala do solz.
Razgrnila je papir. VIP karte za Michaela Bubleja v Zagrebu.
“Darilo na M?” me je vprašala.
“Michael, kljukica. Če bi rekel K, bi ugotovila, da so karte.”

Zvečer sva si privoščila V.M.
Veliko Muckanja.


Photo by Acharaporn Kamornboonyarush, Pexels

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Zgodbe, ki jih pišejo sosedje

Vsi mi smo sosedje. Eni bolj, eni manj zabavni v svojem početju. Nikoli nisem videl, le kdaj mogoče slišal, kaj moji, sedaj že bivši, sosedje počnejo pri sebi doma. Sem se pa prekleto dobro zabaval vsakič, ko sem jih opazoval na skupnih parkiriščih. Trije si zaradi svoje neobičajnosti zaslužijo, da jih delim z vami. Nekega…

Preberi več

Tattoo

“A narediva kratko pavzo?” Vprašanje je bilo zelo na mestu. Mislim, da zadnjih nekaj minut nisem dihal, ustnice sem imel bele in solze so mi nekontrolirano tekle po licih. Prikimal sem. Nisem imel dovolj moči, da bi iz sebe spustil kak glas. “Te pa opozarjam,” je nadaljeval mirno, skoraj očetovsko, “da bo po pavzi huje,…

Preberi več

Milanska Scala

Star sem 49. Ne morem se odločiti ali čas teče počasi ali hitro. Če pomislim, da je od prometne nesreče minilo samo tri leta, se proti starosti premikam izredno počasi. Po drugi strani je od božičnega darila do tega vikenda minilo, kot bi trenil. V soboto sem torej “vnovčil” ženino božično darilo – obisk La…

Preberi več