Ponedeljek, prvi večer šestdnevnega dopusta.. Pred restavracijo hotela sva prispela ob 19:50. Prehodila sva celotno restavracijo in nekje zadaj levo našla mizo z delnim pogledom na bazen. Slekel sem pulover in ga vrgel čez stol. Kot rezervacijo.
Torek, drugi večer šestdnevnega dopusta. Na večerjo sva prispela ob 19:40. Večina dobrih miz je bila zasedenih. Dobre mize so bile tiste, ki so gledale na morje ali bazen in mimo katerih nihče ni hodil. Sedla sva v del restavracije, ki je bil ločen od glavnega dela. Žena je rekla, da sediva v sobi za poredne.
Sreda, tretji večer šestdnevnega dopusta. Na večerjo sva prispela ob 19:20. Našla sva mizo v drugi vrsti, en stol je imel pogled na bazen. V sobi sva pustila jopiče, zato sem čez stol vrgel prtiček in na mizo postavil prazni krožnik, ki sem ga uspel pograbiti na poti do mize. Mimo naju so celo večerjo hodili drugi gostje hotela. Bil sem nervozen.
Četrtek, četrti večer šestdnevnega dopusta. Tokrat sva bila pametnejša. Pred vrati restavracije sva stala ob 19:00, s sabo sva imela en jopič, dobila sva mizo s pogledom na morje in bazen. Bila sva vesela. Končno sva našla sistem.
Petek, peti večer šestdnevnega dopusta. Iz sobe sva krenila ob 18:55. Načrt ni mogel spodleteti. Sedela bova za najboljšo mizo. Dolgo sva čakala na dvigalo. Še nikoli prej ni bilo tako. Pred restavracijo sva prispela ob 18:59. Ustavila naju je gospodična, oblečena v modro poslovno obleko.
“Sta mogoče iz Atlas grupe?”
“Nisva.”
“Potem pa kar naprej in levo.”
Stopila sva v vibrirajoč prostor. V restavraciji se je drenjalo šeststo ljudi. V šoku sva obstala. V roki sem imel jopo. Lahko bi jo spustil na tla in nama rezerviral stojišče, pa še to ne bi bilo za ziher. Nisva imela kaj. Obrnila sva se in odšla iz restavracije. Štiri dni nabiranja izkušenj očitno ni obrodilo sadov.
Menu