Zgodbe

Alenka v glavni vlogi

Sedela sva na kavču pred televizorjem in na POP IN gledala prispevek o Alenkini knjigi.
“Glej, kako si paševa,” me je zbodla med rebra.
“Vidim, vidim.”
“Midva bi morala igrati v filmu.”
Na mestu sem se presedel.
“Oprosti, kaj?”
“Film, srce.”
“Nočem igrati v filmu.”
“Midva bi igrala sebe.”
“Nočem igrati sebe.”
“Ne govorim o tebi. Tako bi stala ob obali in se zaljubljeno gledala, pa bi se meni malo zvrtelo,” roko si je položila na čelo, potihoma kriknila in odigrala dramatično sceno padanja v nezavest, “ti bi me pa ujel in rešil.”
“Sem ti rekel, da ne želim igrati v filmu.”
“Ni ti treba igrati, kdo te sili, ti samo napiši scenarij in mi zrihtaj vlogo.”
Zahihital sem se.
“Bravo, ženka, res si neusahljiv vir idej.”
“In to glavno vlogo, srce, da igram samo sebe.”
“Veš, da. Edina vloga, ki ti jo lahko zrihtam, je vloga za otroški dodatek.”
“Smešno, res,” zdaj se je zravnala in sedla tako, da sva se gledala iz oči v oči.
“Pa maček bi moral biti v filmu, da bi me rešil pred kremplji sovražnikov.”
Zdaj sem se na glas zasmejal. Maček, ki ima kremplje, bo Alenko reševal pred kremplji!
“Ok, maček,” sem pripomnil, kot bi si delal miselne zapiske. “Kaj bi še želela v scenariju? Recimo, kdo bi igral mene?”
Pričakoval sem, da bo dolgo časa tiho. Da bo razmišljala, mrščila čelo, iskala primernega kandidata in na koncu obupala ter pristala na sodelovanje samo z mačkom. Kako sem se motil. Preden sem končal vprašanje, je izstrelila:
“Matej Puc ali Marko Mandič, če obljubi, da se bo slekel.”
“Uau,” odmaknil sem se od nje in jo presenečeno pogledal. “Želiš reči, da si tako hitro našla zamenjavo zame?”
“A se lahko nehava pogovarjati o tebi? Ti boš pisal, to je tvoj domet.”
“Zakaj bi se pa Mandič moral sleči?”
“Da bi me rešil, ker bi mu grozili, da me bodo sicer vrgli s pečine.”
“A daj no, Alenka, glede na to, kolikokrat bi te v filmu morali reševati, zakaj ne bi kar na začetku uvedli ene gasilske brigade, pa imava mir do konca filma?”
“Prihrani raje kreativnost za pisanje, ne za gobcanje. Potem pa …”
Vstal sem s kavča in se odpravil v zgornje nadstropje. Za sabo sem slišal klopotanje najdražje, kako niti ni slaba ideja, če bi Puca oblekli v uniformo in bi bila z Mandičem najboljša prijatelja, pa bi jo oba, vsak na eni strani, rešila iz goreče hiše, medtem, ko bi ona, z roko na čelu, počasi padala v nezavest.
Zaprl sem vrata kopalnice, potegnil vodo in odprl pipo. Končno mir. Končno sem slišal svoje misli. Misli, ki besno iščejo najboljši naslov filma.

Prispevek POP IN je TUKAJ.
To je Matej Puc.
To je Marko Mandič.

Podobne zgodbe